Vzrok izgube vrhunske forme
Z dvigovanjem telesnih sposobnosti se povečuje uporaba avtomatizacije, z več avtomatizacije se zmanjšuje zavestna kontrola nad gibanjem. Manj zavestne kontrole nad gibanjem zmanjšuje občutek in nadzor nad mišicami in propriocepcijo telesa. Zato se povečuje podzavestna kontrola nad mišicami ter s tem vedno večja in trajna napetost teh mišic. S tem se poveča utrujenost, občutek šibkosti in slabša koordinacija gibov kot tudi sodelovanja med agonisti in antagonisti.
Tako zmanjšujemo učinkovitost giba kot tudi gibanje v celoti. Športnik porabi vedno več energije za isto gibanje. Zmanjša se sposobnost koncentracije, hitrost percepcije in reakcijski čas na spremembe, ki zahtevajo zavestno reakcijo. Nekaj časa se zmanjšanje učinkovitosti uspešno nadomešča z več kondicije, moči, vadbe, refleksnih reakcij in kompenzacijo skozi vedno bolj napačno uporabo sklepov in mišičnih skupin v rokah, nogah in vratu.
Tako dobimo vedno močnejšo spremembo v funkciji senzorno motornega sistema, ki vpliva in postopoma spremeni strukturo telesa. Nekaj časa je to potrebno in pomembno, da se lahko doseže vrhunske psihofizične sposobnosti, ki so potrebne za doseganje najboljših rezultatov. Toda ko se sposobnost telesa, da je močnejše in bolj vzdržljivo zaradi slabše učinkovitosti (ki je posledica slabšega zavestnega nadzora- čutno gibalna amnezija) vedno težje zmanjšanje učinkovitosti nadomešča.
Povratek in odprava vzrokov izgube vrhunske forme
Takrat je zadnji čas, da se skozi učenje AEQ metodo vrne občutek in znanje, ki jo je športnik prej imel a jo je počasi skozi skoraj popolno fokusiranje na okolico in treniranje avtomatizacije (trening visoke intenzivnosti, obremenjevanje telesa do odpovedi) izgubil in pozabil, kako je gibanje včasih bilo lahkotno, elegantno in mehko.
Ta izguba ni nekaj nepovratnega in trajnega, temveč se skozi učenje in zavestno gibanje vrne. S tem se spremeni učinkovitost sistema, počasi spremeni funkcija, zmanjša pritisk na strukturo in bistveno podaljša trajanje vrhunske forme ali pospeši vrnitev v njo. Bistveno se zmanjša tudi možnost poškodb ter dvigne motivacija za tekmovanje in treniranje, sploh ker tako dosežemo zmanjšanje napora, ki je potreben za vrnitev v vrhunsko formo.
Zaradi povečanja učinkovitosti se lahko zmanjša količina in intenzivnost treninga ter veliko bolje izkoristit izkušnje in modrost športnika. Običajno jih ne izkoriščajo dovolj, ker izgubijo občutek kje točno so in zakaj so tam. Točka A je nedoločena in motna med tem ko je točka B ( cilj, rezultat, čas , uvrstitev, medalja…) točno definirana. Zaradi tega je pot od točke A do točke B pogosto polna poizkusov, ugibanj in iskanja. S tem se povečuje možnost poškodb in zmanjšanje motivacije, podaljša se tudi čas da se pride do točke B. In doseči točko B se v takšnih okoliščinah velikokrat izkaže za Pirovo zmago.
Skozi dodajanje AEQ metode v trenažni proces se tudi bistveno zmanjša razprševanje fokusa do katerega pride zaradi vse boljših rezultatov in povečanja zanimanja javnosti in nasprotnikov. Obveznosti do sponzorjev , zanimanje medijev, osredotočenost nasprotnikov na najboljšega, kot na plen, ki ga lovijo, da bi ga premagali. Med tem ko mora športnik iskati načine kako ostati najboljši in s tem zmanjšuje ostrino fokusa, ki ga je imel ko je on lovil boljšega od sebe.
Osnovna težava vrhunskega športa je v tem, da je potrebno več napora za vzdrževanje top forme, kot pa da smo v to formo prišli. Vesolje in svet pa deluje po principu, da je za dvig na višji nivo potrebno več energije, kot za ohranitev tega nivoja (npr. let aviona, gretje vode…).Čeprav je telo in senzorno motorni sistem športnika ki tekmuje končni produkt tisočletji evolucijske prilagoditve in iskanja najboljšega možnega načina, kako uporabiti in premagati sile ki vdajajo svetu v katerem živimo. Tako nam je bolj jasno zakaj je v vrhunskem športu toliko poškodb in potrebnega truda, da bi se vrhunski nivo ohranil. Sistem ki je nastal skozi evolucijo in upoštevajoč naravne zakone poskušamo narediti boljšega brez da damo zavestnem delu senzorno motornega sistema njegovo pravo vlogo in pomembnost, ampak ga želimo iz procesa čim bolj izključiti. S tem se vedno bolj izgublja ravno tisto, kar je športnika pripeljalo na vrh.
Najučinkovitejši način kako to preprečiti ali vsaj zmanjšati negativni učinek je zavestna vadba AEQ vaj. S tem povrnemo, ohranimo in dvignemo občutenje telesa in s tem njegove kontrole. V začetku je potrebno 15-30 minut zavestnega analitičnega počasnega gibanja leže na tleh (zmanjšanje učinka gravitacije na gibe). Bistveno je da so ti gibi izvedeni skozi pendikulacijo in samoanalizo giba. Na ta način se lahko senzorno motorni sistem spreminja ter vrne v evolucijsko bolj pravilno razmerje; več giba z manj truda. Važno je tudi, da se ne tolerira » misterioznost«, ampak se skozi analizo in iskanje učinkov senzorno motorne amnezije na gibanje odkrije dejanski vzrok problema.
Ko želimo še več
V kasnejših fazah, ko je senzorno motorna amnezija relativno nemoteča in nadzorovana, daje najboljše rezultate izvajanje zelo veliko različnih gibov v vseh smereh še posebno z kolki in rameni. Potrebno je tudi izvajanje AEQ vaj v stoječem položaju, ker smo kopenska bitja in večino gibov izvajamo stoje. Tako se doseže boljši učinek somatskih gibov in njihov prenos v vsakdanje življenje. Ravno tako je potrebno kombinirati različno jakost kontrakcije v prvi fazi pendikuliranega giba. Od močne do nežne in lahkotne. Z močno kontrakcijo od začetku do malo pred koncem v istem gibu učimo agoniste, antagoniste in sinergiste da 100% sodelujejo v obeh smereh in v vsaki fazi giba točno čutimo kaj delamo.
Važno je pa paziti na to, da v končnici giba počasi sprostimo ta del telesa ne ostane » zaskočen«. S tem se sicer odmaknemo od klasičnega izvajanja AEQ vaj, a pri somatsko izkušenem športniku lahko v kratkem času dobimo veliko več uporabljive usmerjene moči in gibljivosti celo brez dela z utežmi.
