Poškodbe pri športu

Šport: red, pravila in natančnost

Pomen reda, pravil in urejenosti lahko bolje razumemo s primerjavo podobnih športov, recimo teka na dolge proge in hitre hoje.

Poškodbe pri teku so pogoste in pričakovane. Tekači zaključujejo kariero praviloma prezgodaj in pogosto trpijo bolečine tudi, ko ne tečejo. Pri hitrohodcih je stanje boljše.

Pravila teka ne zahtevajo dobrega nadzora nad izvajanjem gibov, temveč gibanje urejajo proga od starta do cilja, pravilen start, trud, vzdržljivost in moč. Večina verjame, da posebnega učenja tek niti ne potrebuje. Tekač večino časa posveča vzdržljivosti in hitrosti. To povečuje predvsem z utrjevanjem boljšega prenašanja bolečine kot sestavnega dela treninga in tekem. Zavestnega izboljševanja veščine ter večanja znanja je premalo. Profesionalnost je omejena na kontrolo krvi in urina.

Ko pa pogledamo hitro hojo, opazimo drug pristop: več pravil za gibanje tekača, učenje giba ter stalen nadzor nad hojo. Hitre hoje se je treba učiti več let, ob nenehnem zavedanju pomembnosti kvalitete gibanja. Hitrohodec se zaveda, da več kot zna, več zmore, zato slabega vpliva hitre hoje na počutje ne pozna, kot to poznajo tekači. Pravila hitre hoje so točno določena in hitra hoja je edina atletska disciplina, kjer sodniki preverjajo ustreznost tekmovalčevega gibanja. Hitrohodec mora biti osredotočen na gibanje ter ga zavestno nadzorovati. Ena peta je vedno v stiku s tlemi in vsaj eno koleno iztegnjeno. Osnova tehnike hitre hoje so kontrolirani, natančni zavestni gibi. Noga, ki gre naprej, mora biti iztegnjena in taka ostati vso pot nazaj; pokrči in dvigne od tal se lahko šele, ko se teža prenese na nasprotno nogo. Ta urejenost ter spoštovanje urejenosti gibanja pripomoreta, da je poškodb v primerjavi s tekom nenavadno malo, gladkost, ritem in zavestnost pa so pravilo. Takšno gibanje vidimo tako redko, da nam je celo čudno in nenaravno.

Pravila hitre hoje za hitrohodca so naslednja: center gibanja se iz stegen in meč ter stopal preseli v center telesa, medenico in prsni koš. Tako gibanje je veliko bolj usklajeno s telesno strukturo.

Po analizi 682 hidrohodcev v San Diegu je le ena resna poškodba na posameznika, večina uporablja opremo, namenjeno za tek, in hodijo po asfaltiranih površinah. Raziskave pogostosti poškodb pri tekačih na dolge proge nam pokažejo sledeče stanje pogostosti poškodb v 1 letu:

  • STRES FAKTURE: 6 % tekačev
  • IT BAND SINDROM: 14 % tekačev
  • SHINSPLITS: 15 % tekačev
  • PLANTARNI FASCITIS: 15 % tekačev
  • POŠKODBA ZADNJE STEGENJSKE MIŠICE: 7 % tekačev
  • AHILOVA TETIVA: 11 % tekačev
  • TEKAŠKO KOLENO: 13 % tekačev

Pogostost poškodb v rekreativni skupini tekačev je znatno višja, kot pri rekreativni skupini hitrohodcev. Opazimo lahko, da je tako kljub uporabi pretežno enake opreme in da oboji gibanje izvajajo na enakih površinah in v enakih pogojih, da je največ poškodb nog, kar navaja na primaren vir energije za gibanje pri teku.

Najti je moč zapise, v katerih redno poškodovani tekači priporočajo učenje hitre hoje kot učinkovito rehabilitacijo po poškodbi in nadomestilo za tek.

Primerjava dobro izpostavi glavne razlike in jih poveže z dejanskim vzrokom njihovega nastanka, kar nam pomaga pri razumevanju pomembnosti reda in zavedanja pri gibanju, športu ter delu.

Bistvo teka je, da premagaš sebe znotraj ohlapno postavljenih pravil in ob primarnem središču v nogah. Učenja in potrebe po večanju urejenosti je manj, kot bi bilo potrebno. Razmišljanje tekača je definirano kot »zmorem!« Bolečine, ki na nered in premajhno znanje nadzora nad mišicami in gibanjem opozarjajo, se tekač trudi prezreti, premagati ali ogoljufati. Zavest je običajno usmerjena na doseg cilja za vsako ceno, ne pa iti hitreje proti cilju ob zavestnem učenju ter urjenju občutkov.

Pri hitri hoji pa je kljub temu, da se vsi naučimo hoditi, preden znamo teči, velik poudarek na učenju tehnike in gibanju vsega telesa. To gibanje je sinhronost skeleta ter mišic. Razmišljanje hitrohodca ponazorimo z »znam in zmorem!«

Pravilnejši odnos do pomena znanja nadzora nad mišicami in urejenega gibanja pri katerem koli športu vodi v zmanjšanje poškodb in bolečin. Zavestni nadzor, pravila, ki spodbujajo učenje, kot tudi trdo delo so nuja. Športnikov odnos bi naj bil: usklajena raba celotnega telesa, uma in mišic ob najboljši možni samokontroli ter vestnost do dviga sposobnosti. »Znam, da bi lahko več zmogel!«

Ta pristop priporočam vsem vrhunskim ter rekreativnim športnikom, še posebej pa tistim, ki jih pestijo ponavljajoče se poškodbe brez jasno definiranega razloga. Pri vseh, ki si vzamejo čas za postopno implementacijo zgoraj napisanega, to povzroči bistveno zmanjšanje entropije, boljšo pretvorbo energije v delo in gibanje ter drastično zmanjšanje poškodb. Hkrati se poveča motivacija.

 

Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja

Preberite še:

Pravila teka ne zahtevajo dobrega nadzora nad izvajanjem gibov, temveč gibanje urejajo proga od starta do cilja, pravilen start, trud, vzdržljivost in moč. Večina verjame, da posebnega učenja tek niti ne potrebuje.