Spremembe v načinu življenja, ki so prišle z moderno dobo, so nastale predvsem zaradi izuma parnega stroja ter kasnejših, s tem povezanih izumov.

Z industrijsko revolucijo je razviti del planeta čedalje lažje spreminjal energijo lesa in fosilnih goriv v gibanje, ter bil tako manj odvisen od energije, ki jo je za opravljanje dela črpal iz hrane. Čedalje več dela je človek opravil s pomočjo strojev in naprav.

Ravno zaradi teh sprememb pri izkoriščanju energije so se zgodile postopne spremembe v zavesti človeka glede zavedanja pomena lastne energije. Pred industrijsko revolucijo je bilo za preživetje najpomembnejše biti gibalno dovolj učinkovit in sposoben s čim manj truda in čim več domiselnosti izvesti vse potrebno. Če je človek porabil več energije, kot jo je pridobili, je bil v velikih težavah in njegovo preživetje je bilo ogroženo.

Za primerno učinkovitost in iznajdljivost je bilo potrebno dobro opazovati, preizkušati, razmišljati, učiti se. Učinkovito izrabiti čas ni bilo tako pomembno, v nasprotju z učinkovito izrabljeno energijo. Vesten odnos do gibanja in urejenost sta zahtevala več časa in pozornosti. Življenjski tempo je bil veliko počasnejši, lahkotnost in premišljenost gibanja večja. Neprilagojeno okolje, največkrat neprijazno, je od tedanjega človeka zahtevalo veliko pozornosti in prilagajanja. Prenos znanja in veščin iz generacije na generacijo je bil zelo pomemben in večina učenja je bila dolgoročna, ter se v bistvu ni nikoli končala.

Industrijska revolucija kot prelomnica

Industrijska revolucija je v razvite dele sveta prinesla spremembo razmerja glede učinkovite izrabe energije in časa. Človeku je, zaradi dominacije strojev, začela ostajati energija. Stroji ne čutijo utrujenosti in naveličanosti. So pa pospešili delo, zato je čas postal pomembna postavka v človeškem življenju. Hitrejše delo strojev je prisililo ljudi, da so pospešili svoje gibanje in delo. Omejitve, ki jih ima človeško telo pri dolgotrajni pretvorbi hrane v gibanje, smo z razvojem tehnologije lahko obšli. Glavno vodilo je še vedno bilo, kako z manj dobiti več, a način, kako to uresničiti, se je v zadnjih 300 letih bistveno spremenil. Sposobnosti zavestnega dela uma smo usmerjali v razvoj tehnologije, kar nam je omogočilo lagodnejše življenje. To pa je botrovalo čedalje večji neučinkovitosti pretvorbe energije v gibanje, kajti nastalo je vsesplošno pomanjkanja časa, potrebnega za učenje gibanja. Vzemimo razvoj avtomobilske industrije: od leta 1885 do danes lahko vidimo ogromen napredek v spremembi pretvorbe energije goriva v gibanje. Razlog za tak napredek je nedvomno ogromno vložene pozornosti, domišljije, truda in energije. Urejenosti in kompleksnost ter natančnost so se izboljšali za več razredov, kar je prineslo tudi udobnost in varnost ter zanesljivost. Sočasno pa se je žal v razvitem svetu nižala stopnja učinkovitosti človekovega gibanja. Zaradi večje dostopnosti hrane in energije ter naprav, ki namesto nas opravljajo delo, smo pozornost, razmišljanje, domišljijo in trud usmerili v boljše izkoriščanje časa, kar je omogočilo veliko energije. Brez tega se sprememba ne bi mogla zgoditi. Vsi vemo, da hitrejša vožnja skrajša porabo časa, a močno poveča porabo energije.

Pomen porabe lastne energije na pravilen način

Naredimo lahko več in tudi imamo več, porabimo več energije, denarja in časa, vendar ne za učenje, kako bi bolje porabili lastno energijo. Zaradi manj fizičnega dela se povečuje pomen športa in pomen, da v kratkem času (ker nimamo časa) porabimo čim več energije (trud, zmoremo), kar je v popolnem nasprotju z delovanjem in evolucijskim ustrojem telesa, uma in sistema. Ni tudi nepomembno dejstvo, da je človek s slabšo uporabo lastne energije veliko boljši potrošnik. Seveda je potrebno tudi kupiti in vzdrževati ter nadgrajevati stroje, ki mu pomagajo »živeti«. Neekonomična izraba energije pomeni večjo entropijo, le-ta pa večjo bolečino in bolezen.

Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja