Glavni vzroki otrdelosti in kroničnih bolečin

 

Propriocepcija, interocepcija, alostaza in homeostaza

Ključ do razumevanja vzrokov kroničnih bolečin v mišicah in sklepih je v razumevanju vloge propriocepcije in interocepcije pri uravnavanju mišičnega tonusa skeletnih mišic. Če je vpliv propriocepcije in interocepcije na zavest omejen, zadržan ali popačen, izgubljamo možnost optimalne mišične napetosti za ohranitev notranje in zunanje homeostaze v danih okoliščinah in stanjih. To je pomembno razumeti, ker so se možgani razvili za to, da v telesu izvajajo procese alostaze in s tem omogočajo notranjo homeostazo, potrebno za dovolj učinkovito delovanje življenjskih sistemov, ki omogočajo primerno raven življenjske energije ter njeno uporabo, potrebno za vpliv na okolje, če nas stanje v okolju moti, ovira, ogroža ali omejuje.

Glavni vzrok otrdelosti in kroničnih bolečin je nezmožnost, da kljub zunanjemu ali notranjemu neravnovesju ne moremo z vedenjem vplivati na okolico ter s tem telesnim sistemom olajšati doseganje homeostaze, kar pomeni stalen stres za celoten sistem. Če je stanje stalnega stresa dovolj dolgotrajno, privede do izčrpanosti energijskih sistemov v telesu. To vodi v vedno večjo neučinkovitost delovanja vseh življenjskih sistemov ter v daljšem časovnem obdobju v izčrpanost telesa, kar omogoči okoliščine za stanja kronične bolečine in bolezni kot močan opomin zavesti, da je nekaj zelo narobe.

Propriocepcija označuje občutke zavedanja gibanja ter površinsko občutenje in zaznavanje okolice in vpliva okolice na nas predvsem s kožo, ki je običajno zelo dobro povezana z možgansko skorjo in nam omogoča solidno zaznavanje okolice, dokler so odnosi v njej in do nas vsaj približno normalni in nam omogočajo učinkovito doseganje notranje homeostaze. Če dlje časa to ni mogoče, se odzovemo z večanjem ali manjšanjem površinske napetosti, da s tem vplivamo na resničnost propriocepcije, ker ne zmoremo več prenašati občutkov, ki nam jih resnično stanje v okolici daje. Ustvarimo popačitev ali blokado vpliva propriocepcije na nas in s tem začasno ali kronično stanje iluzije sedanjosti.

Za doseganje homeostaze je enako pomembna interocepcija, ki nam omogoča globinsko zaznavanje sebe in procesov, ki se dogajajo v nas. Interocepcija omogoča osrednjemu živčevju primerno učinkovito vodenje procesov alostaze, se pravi s postopkom doseganja stabilnosti s fiziološkimi, vedenjskimi spremembami v spreminjajočih se okoliščinah. Mišice in večina tkiv v telesu imajo senzorne celice in receptorje, ki možganom sporočajo, kaj se dogaja v telesu. V to živčno-mišično povratno zanko spadajo tudi senzorne informacije iz mišičnih vreten (muscle spindle), ki nam omogočajo zaznavo trenutne mišične napetosti in dolžine, kar omogoča zavedanje gibanja in njegovo spreminjanje z učenjem, če zaznavamo, da v njem nismo dovolj učinkoviti. Učenje je mogoče le v zavestnem delu živčnega sistema in ne more biti primerno, če ni primerno dobre povezave med mišicami, ki izvajajo spremembe dolžine ter s tem mišičnega tonusa, potrebnega za gibanje, in zavestjo, ki dogajanje v telesu analizira in nanj po potrebi vpliva.

Glavna razlika med alostazo in homeostazo je, da je alostaza proces vzdrževanja homeostaze, medtem ko je homeostaza stanje stabilnih notranjih fizikalnih in kemijskih razmer, ki jih vzdržujejo živi sistemi.

Alostaza in homeostaza sta procesa, povezana s fiziološko regulacijo. Homeostaza je sposobnost biološkega sistema, da vzdržuje dinamično notranje ravnovesje v skladu s spremembami v notranjem ali zunanjem okolju.

 

Vloga pravilne zaznave mišičnega tonusa v zavesti za doseganje homeostaze

Ko se mišica dovolj napne in skrajša ali pa sprosti in podaljša in je z našo interocepcijo vse, kot je treba, ter smo pozorni na občutke iz mišic, to spremembo začutimo. Na raven jakosti senzornega signala iz mišic lahko vplivamo in določeno spremembo tonusa začutimo že pri nižjem tonusu ali pa jo zavestno ignoriramo ter je ne zaznamo, čeprav je dovolj močna in bi morala vplivati na stanje naše zavesti. Za primer si vzemite interocepcijo iz mehurja ter razliko čutenja ravni urina v mehurju, preden greste na daljši polet z letalom, ko se lahko prisilite na malo potrebo pred poletom, ali kako lahko zavestno blokirate občutek polnega mehurja, ker se ne želite ustaviti na obcestnem počivališču, ker ste samo še pol ure vožnje do doma.

Tako si lažje predstavljate vpliv kroničnega mišičnega tonusa na interocepcijo in s tem oteženo učenje in zavestno spreminjanje vedenja, tudi ko z njim ne moremo izvajati primerne alostaze in dosegati potrebne homeostaze.

Raven mišičnega tonusa seveda vpliva tudi na to, kako vpliva propriocepcija na našo zavest. Za primer si predstavljajte, kdaj bi prej zaznali komarja na rami. Ko sproščeno ležite v postelji ali ko imate na ramenih težak nahrbtnik in hodite v hrib? Enako nam kronična napetost skeletnih mišic popači zaznavanje dogajanja okoli nas in nas tako vodi v ukalupljenje vedenja, čeprav nam tako vedenje škoduje.

Tako se lahko v daljšem času razvije zelo velika odtujenost zavesti od telesnih stanj ter stanj v okolici, ki jih lahko zaznavamo zelo popačeno in se vedemo samodestruktivno.

Senzorne celice imamo tudi v sklepih, ki nam povedo, koliko pritiska je v njih, in nam omogočajo določiti položaj ter kot sklepa. Koža nenehno pošilja senzorne podatke, notranji organi pa z živčnimi končiči možganom sporočajo stanje organov. V propriocepcijo in interocepcijo je vključeno celotno osrednje živčevje, od senzorjev v telesu do čutilnega dela možganov v zavestnem delu možganov. Tam je čutilni del povezan z delom, ki ustvarja motorne ukaze, tako da čutilne informacije, ki prihajajo iz telesa, postanejo vodilo za gibalne ukaze, ki jih pošiljamo nazaj v isti predel.

Senzorno-motorični sistem je zasnovan, da ne čutimo brez gibanja in spremembe tonusa in se ne moremo učinkovito dlje časa gibati brez občutenja. Ko se premikamo, lahko zavestno občutimo gibanje in nam tako povratne informacije iz telesa (interocepcija) kot tudi površine telesa (propriocepcija) omogočajo, da vemo, kaj delamo in kje smo ter tudi kako se vedemo in kdo smo. Ta nenehna izmenjava občutkov ter ukazov nam omogoča življenje, saj omogoča alostazo in s tem tudi homeostazo.

Ko želimo z roko prijeti in dvigniti skodelico kave, ob tem skodelice ne bomo prevrnili in kave polili. To je mogoče, ker senzorji v mišicah, koži in sklepih možganom v vsakem trenutku sporočajo, kje in v kateri smeri je roka ter s kolikšno hitrostjo se premika. Naše gibanje in s tem vedenje omogočajo in določajo senzorno-motorične povratne informacije.

Težave nastanejo, ko postopoma izgubljamo sposobnost čutiti sami sebe in svoje gibe, ker lahko le tako ignoriramo resnično stanje v okolju in v sebi z dvigom povprečnega mišičnega tonusa, ki nam omogoča ustvariti oklep, ki nas kronično ščiti pred resnico iz okolice, ali pa okolico z njim ščitimo pred resničnim čustvenim stanjem v sebi. Posledično pa naši gibi postanejo trdi in okorni, saj izgubljamo usklajenost med krajšanjem enih in daljšanjem drugih mišic, ki omogočajo gib. To stanje zmanjša sposobnost zmanjšanja motoričnega signala iz živčnega sistema v mišico, zato ta postaja prenapeta, kratka in trda, oklep pa vedno bolj debel in nujen, čeprav nam s tem onemogoča avtentično izražanje ter uporabo kinetične energije čustev za spremembo odnosov in alostaze do okolice.

Ko mišice otrdijo, se zavestni del povratne zanke senzorno-gibalnih informacij zmanjša in prekine, zato se mišic in določenih delov telesa počasi nehamo zavedati. Takrat nastane stanje, ki ga imenujemo senzorno-motorična amnezija. Zaradi nje se nehamo pravilno premikati, ne znamo več do konca sprostiti določenih mišic, čeprav bi bilo to v trenutnem položaju najbolj primerno (npr. spanje). Potem se nam nekega dne zgodi, da poskušamo zasukati glavo in ugotovimo, da vrat ni več najbolj gibljiv. Ko pridemo do te točke, pomeni, da smo izgubili primarno kontrolo nad gibanjem svojega telesa, kar pa negativno vpliva na učinkovitost vpliva našega vedenja na odnose, četudi ti odnosi otežujejo alostazo in homeostazo.

Tridesetdnevni program, v katerem udeležence vsakodnevno učim AEQ metodo in vodim AEQ vaje, je zasnovan in sestavljen tako, da lahko na najbolj primeren način z majhnimi koraki začnemo razumevati senzorno-motorne procese, ki določajo naše gibanje, vedenje in življenje. Za tistega, ki trpi zaradi posledic senzorno-motorne amnezije, je to znanje nujno, da bi lahko usmeril dovolj pozornosti v izboljšanje interocepcije ter iz podzavesti pritegnil več občutkov iz mišic v zavest. Sprememba teh odnosov znotraj senzorno-motorne zanke globoko spremeni način razmišljanja, odzivanja in izražanja, saj se lahko bolj zavemo vpliva podzavesti na naše vedenje in tako lažje vplivamo na vzorce, ki nam ne koristijo več ali pa nam celo škodujejo. Program ustvari varno okolje, v katerem si zavest upa bolj jasno začutiti resnično stanje v telesu in se tako zmanjša potreba po senzorno-motorni amneziji, s katero si prikrivamo preteklost.

V programu je udeleženec vsakodnevno v stiku z učiteljem 5. stopnje in je prepričan, da sta razlaga in vodenje vaj najboljša mogoča. Tako lahko bolj jasno občuti in sprejme stanja senzorne amnezije in pretirane togosti ter truda, ki jih občuti pri izvajanju vaj. Prenos spoznanj, ki jih ponujajo vaje, v vsakdanje življenje in vedenje je tako bolj celosten in uporaben. Vsakodnevna rutina izvajanja vaj ob določeni uri še dodatno umiri pretirano aktiviran simpatičen živčni sistem in zmanjša povprečen mišični tonus.

Vodenje in učenje AEQ vaj v 30-dnevnem programu sta prilagojena vsakodnevnemu učenju in zato veliko bolj podrobna ter postopna kot pri individualnem učenju ali na celodnevnih delavnicah, saj posamezni vaji v programu namenim pet ur. To pri drugih pristopih ni mogoče, saj zavest udeleženca ni sposobna potrebne zbranosti za toliko podrobnih informacij in impulzov iz telesa in okolice v zavest. V programih je vodenje usmerjeno predvsem v izboljšanje interocepcije, kar občutno spremeni sposobnost udeleženca zaznavati in sprejeti prej potlačene občutke iz telesa in se ukvarjati s posledicami manjše kronične zakrčenosti in večje spontanosti.

Spoprijeti se je treba z dejstvom, da smo pod oklep kronične zakrčenosti pospravili negativne občutke stanja in spomine, in s tem izgubili del spontanosti, kar pomeni, da bodo posledice večje sproščenosti pri povratku sponatanosti najprej neprijetne in boleče. Šele ko ta stanja uredimo in si priznamo, da jih imamo v sebi, si lahko začnemo prizadevati za večjo povezanosti v sebi in s tem zmanjšujemo omejenost interocepcije in tudi propriocepcije.

Naj za jasnejše razumevanje napisanega citiram spoznanje udeleženke programa: S pomočjo AEQ metode po mojem mnenju res greš v jedro težave in jo skušaš razumeti z vidika njene funkcije. Dejstvo, da je AEQ metoda tako zelo telesna, fizična, konkretna, mislim, da me je to premaknilo. Kako bi si lahko ob tako jasnem telesnem odzivu oz. neodzivu sploh še zatiskala oči?

Ljudje smo morali postati zelo dobri v opazovanju sveta in dogajanja okoli sebe, saj drugače ne bi zmogli potrebne hitrosti življenja, ki jo sodobni svet omogoča in tudi zahteva, ter primerno slabši v opazovanju samih sebe, saj imamo omejeno količino časa in pozornosti. Tako zunanje kot notranje, telesne pozornosti.

To razmerje se vzpostavi že v šoli. Tam otroke učimo, naj sedijo pri miru, pozorno gledajo na tablo in poslušajo učitelja, sicer bodo v težavah. Večina postaja vse boljša v zaznavanju sveta okoli sebe, a vse slabša v samozavedanju. Počasi izgublja stik s seboj, ki je v prvih letih življenja sicer zelo močan.

Prva tri oziroma štiri leta otrok ne počne drugega kot to, da raziskuje svoje zmožnosti, se preizkuša, se uči na neuspešnih poskusih in se veseli novih gibov. Otrok se ne navadi hoditi, koordinirati gibanje vratu ter oči, kako se obrniti s hrbta na trebuh in nazaj, kobacanja – vse to se nauči sam z izkušnjo.

Najresnejši negativni vpliv senzorno-motorične amnezije je vpliv kronične mišične zakrčenosti na izgubo telesnega užitka, ki zahteva sproščeno telo.

Ko kasneje v življenju postopoma izgublja sposobnost učenja z izkušnjo, ker se preveč osredotoča na okolico in malo ali nič nase, začne izgubljati gibalne veščine. Premalo raziskuje, opazuje, preučuje, ne preverja svojega stanja, usmerjen je le v zunanji svet. Ni časa, mudi se, toliko tega je še treba postoriti, navsezadnje je treba preživeti. Vendar žal ravno zaradi potrebe po preživetju, ki v moderni družbi pomeni biti hiter in racionalen s časom, življenje postane životarjenje, saj človekova orientacija navzven, tj. stran od lastne propriocepcije, vodi v izgubo zavestnega nadzora nad seboj.

Ta pa je še kako potreben za povrnitev racionalne uporabe lastne energije, ki nam omogoča, da se izognemo vzorcem, ki jih povzroča vsakdanji stres. Ne smemo pozabiti, da se je človek oblikoval v boju za obstanek, ki je nastal zaradi pomanjkanja energije, in ne pomanjkanja časa.

* https://sl.sjmedica.com/allostaz-chto-takoe.htm

 

Preberite še:

Ključ do razumevanja vzrokov kroničnih bolečin v mišicah in sklepih je v propriocepciji, ki je zavedanje gibanja, občutenje in zaznavanje samega sebe. Mišice in večina tkiv v telesu imajo senzorne celice in receptorje...