Učenje AEQ metode® mora zato biti prijetno in udobno doživetje, stranke se pa se vedno začudijo, kako hitro je minil čas. To pomeni, da so se veliko naučile, kar je tudi osnovni namen AEQ metode®.

Albert Einstein je napisal: Največ se naučimo takrat, ko počnemo nekaj s takšnim užitkom, da ne opazimo, kdaj je minil čas.

Učenje skozi AEQ vaje® je pa ključno za spreminjanje delovanja neuro-muskulaturnega sistema, saj z njim usmerjamo pozornost v telo. In ravno pomanjkanje pozornosti je glavni razlog kroničnih bolečin skozi katere telo želi našo pozornost usmeriti vanj.

Dejansko lahko rečem, da so kronične bolečine posledica kroničnega pomanjkanja pozornosti usmerjene v telo in njegove občutke in gibanje.

Akutna bolečina nas opozori na poškodbo ali bolezen s pošiljanjem signala v možgane, ki gre nekako takole: „Tukaj si poškodovan(a)oz. imaš problem – poskrbi za to.“

Včasih pa poškodba vpliva tako na naša telesna tkiva kot na nevrone v našem sistemu bolečine, vključno s tistimi v naših možganih in hrbtenjači, ter s tem povzroči nevropatsko bolečino (ki jih včasih pravimo „osrednja bolečina“, saj možgani in hrbtenjača skupaj tvorijo naš osrednji živčni sistem).

Nevropatska bolečina se pojavi zaradi delovanja nevronov, ki sestavljajo neke vrste zemljevide za bolečino v naših možganih. Točno določena območja v naših možganih za obdelavo informacij predstavljajo zunanje površine našega telesa, imenujejo pa se možganski zemljevidi. Ko se med aktivno vadbo dotaknemo dela telesa, se aktivira točno določen del možganskega zemljevida, ki predstavlja tisti del telesa.

Ti zemljevidi površinskih delov našega telesa so organizirani topografsko, kar pomeni, da so sosednja območja telesa na splošno tudi drug ob drugem na zemljevidu. Ko se nevroni v naših zemljevidih bolečine poškodujejo, neprestano sprožajo lažne alarme in nas vodijo v prepričanje, da je težava v našem telesu, v resnici pa je njen vzrok predvsem v možganih.

Telo se je že zdavnaj pozdravilo, sistem bolečine pa je še vedno aktiviran. Akutna bolečina je dobila posmrtno življenje – postala je kronična bolečina.

Kako se razvije kronična bolečina, je lažje razumeti, če poznamo strukturo nevronov. Vsak nevron ima tri dele: dendriti, celično telo in akson. Dendriti so razvejani kot drevo in prejemajo informacije od drugih nevronov. Vodijo v celično telo, ki ohranja celico pri življenju in vsebuje njen DNK. Akson je neke vrste živa žica različnih dolžin (od mikroskopsko majhnih v možganih do drugih, ki potekajo po celi dolžini nog in so lahko dolgi skoraj en meter). Aksone pogosto primerjajo z žicami, saj lahko prenašajo električne impulze k dendritom sosednjih nevronov z zelo velikimi hitrosti (od 3 km/h do 300 km/h). Nevron lahko prejme dve vrsti signalov: vzdražne (ekscitacijske) in zaviralne (inhibicijske). Ko nevron prejme dovolj vzdražnih signalov, bo sprožil lastni signal. Če prejme dovolj zaviralnih signalov, je manj verjetnosti, da se bo sprožil. Aksoni se skoraj dotikajo sosednjih dendritov. Od njih so ločeni z mikroskopskim prostorom, ki mu pravimo sinapsa. Ko električni signal prispe do konca aksona, sproži sprostitev kemičnega prenašalca, ki mu pravimo nevrotransmiter, v sinapso. Kemični prenašalec odplava do dendrita sosednjega nevrona ter ga vzdraži ali zavre. Ko rečemo, da nevroni „obnovijo svoje mreže“, želimo povedati, da se zgodijo spremembe v sinapsi, in sicer se okrepi in razširi, ali oslabi in zmanjša, število povezav med nevroni.

Pomembno je torej, da učitelj AEQ metode® ve, kako se te spremembe zgodijo v možganih. Med vadbo s strankami uporabljamo zato uporabljamo propriocepcijo in druga čutila za aktivno samostimulacijo živčnih celic in povezav med njimi, da bi vplivali na plastičnost oziroma prilagodljivost možganov. Na ta način stranke same spremenijo navade in zavedanje. Začutijo spremembe v svojem telesu ter spoznajo, da ga lahko nadzirajo in spremenijo njegovo delovanje. Tako sprožijo in spodbudijo drugačne povezave in vzorce ter s tem manj bolečine in spremembe funkcije in strukture v telesu.

Dendriti so ena od dveh vrst protoplazemskih izrastkov, ki rastejo iz celičnega telesa nevrona, druga pa je akson. Aksoni običajno prenašajo elektrokemične signale, dendriti pa jih prejemajo. Dendriti imajo večjo površino za prejemanje signalov od živčnih končičev drugih aksonov, zato se lahko kemični signal sočasno prenese na več ciljnih celic. Mielin je maščobna snov, ki ovija in ščiti živce, zato da lahko hitro prenašajo impulze med možgani in različnimi deli telesa. Mielin vsebuje tudi proteine, ki jih lahko napade imunski sistem, in obdaja živce osrednjega in perifernega živčnega sistema. Če se poškoduje mielin v osrednjem živčnem sistemu, sproži mnoge simptome multiple skleroze. Živčne celice so obdane z mielinsko ovojnico, drobnim prostorom med temi ovojnicami pa pravimo Ranvierovi zažemki. Ko možgani pošljejo sporočila po živcih hrbtenjače, impulzi preskakujejo z enega zažemka na drugega. Mielin prepreči tem impulzom, da bi pobegnili iz živčnega vlakna na napačni točki.

Namen AEQ metode® je spreminjanje navajenih vzorcev gibanja z obnavljanjem mrež nevronov na podlagi učenja in zavednega gibanja. Če to počnemo redno , obnovimo mreže v možganski skorji in spremenimo dele zavestnih možganov, iz katerega izhajajo vzorci ki jih želimo spremeniti za izboljšanje stanja v telesu.

Eden od temeljnih zakonov nevroplastičnosti možganov je to, da nevroni, ki se skupaj sprožijo, tudi skupaj tvorijo mreže, kar pomeni, da ponavljajoče miselne izkušnje vodijo v strukturne spremembe nevronov v možganih, ki obdelujejo to izkušnjo, pri čemer sinaptične povezave med temi nevroni postanejo močnejše. Če to povemo poljudno, pomeni, da se različne skupine nevronov povežejo v mreže, ko se oseba nauči nečesa novega. Kadarkoli se ponovi kakršnakoli dejavnost, ki povezuje nevrone, ti nevroni skupaj sprožijo hitrejše, močnejše in ostrejše signale, krog izvajanja spretnosti pa postane učinkovitejši in boljši. To je mogoče zato, ker večkrat ko se nevroni sprožijo skupaj, več mielina se ovije okoli aksonov, ki jih povezujejo. Povezava je boljša in hitrejša.

Zato sploh izvajamo AEQ gibe. Ko jih ponavljamo z zavedanjem, krepimo te signale, kar spodbuja nove in boljše navade. Tudi ko jih možgani začnejo izvajati samodejno, moramo nad njimi ohraniti zavestni nadzor.

Enako velja za vožnjo kolesa: zavestno nadziramo samodejne gibe, zato da ne zavijemo prehitro v ovinek. Tako lahko spremenimo senzorno motorni del naših možganov, se naučimo novih spretnosti in postanemo boljši v njih. Nato lahko uporabimo podzavestni del naših možganov za spretnosti, ki jih že znamo opravljati dobro. Velja tudi obratno. Ko oseba preneha izvajati somatske gibe redno in zavedno vsak dan za daljše obdobje, te povezave oslabijo, mnoge pa se sčasoma tudi izgubijo. Predvsem zato ker je sodoben način življenja od nas ne zahteva učinkovitega in raznovrsnega gibanja.To je primer bolj splošnega načela plastičnosti, in sicer pojava „uporabljaj ali izgubi“. Pogosto bodo nevrone, ki so se uporabljali za to spretnosti, prevzele druge miselne naloge, ki se zdaj izvajajo bolj redno. Z načelom „uporabljaj ali izgubi“ lahko upravljamo tudi tako, da spremenimo povezave v možganih, ki nam več ne koristijo, kajti nevroni, ki se ne sprožajo skupaj, se ne povezujejo v mrežo. Zato med aktivno terapijo in pri somatskih gibih izvajamo različne gibe. Ko stranka oblikuje napačni vzorec zaradi senzorno-motorne amnezije, se je za prenehanje navajenega gibanja treba naučiti spremeniti povezave med nevroni na območjih, ki se uporabljajo za to gibanje. To je podobno temu, če spremenimo eno stikalo za tri luči v dva ali tri stikala za iste tri luči. Še vedno lahko prižgemo vse luči hkrati, lahko pa tudi prižgemo vsako posebej, kar nismo znali/ mogli storiti prej.

Prilagodljivost možganov je zelo dobra stvar, če so naše čutne zaznave prijetne, saj nam pomaga oblikovati možgane, ki lahko bolje zaznavajo prijetne občutke in v njih uživajo. Zato je tako pomembno, da med vadbo ali gibanjem ne izkusimo bolečine in se ne trudimo pretirano. Stranke se morajo torej odločiti, koliko truda želijo vložiti v pandikulacijo. Pozorni moramo tudi biti, da strank ne prisilimo v bolečino ali krče, ampak jih dregnemo ravno dovolj v pravo smer, da izboljšajo spretnosti, ki jih že imajo. Ta ista plastičnost možganov pa je lahko tudi velika nadloga, ko je čutni sistem, ki nenehno prejema signale, sistem bolečine. To se lahko zgodi, ko je imela oseba zdrs medvretenčne ploščice oziroma hernijo diskusa, ki nato nenehno pritiska na živčno korenino v hrbtenici. Zemljevid bolečine za to območje postane preobčutljiv in bolečino začnemo čutiti ne samo takrat, ko se ploščica dotakne živca in se narobe premaknemo, ampak tudi ko ploščica ne pritiska tako močno na živec. Signal bolečine potuje in „odmeva“ po celih možganih, zato je bolečina prisotna, tudi ko izvornega dražljaja ni več.

Pri AEQ metodi® je pomembno izvajati somatske gibe vsak dan 20 do 40 minut. Opazujemo in primerjamo kako občutimo in nadzorujemo gibanje telesa skozi vajo ter poizkusimo izenačiti občutke in nadzor nad njim. Gibi so nežni mehki in nikoli takšni da povzročijo bolečino. Če boli preverimo ali ni gib izveden na silo ker želimo premakniti del telesa več kot smo trenutno zmožni sprostiti mišice ki se ob izvajanju podaljšajo. Tako izvajan gib potem povzroči bolečino ker izvajamo iztezanje ali pa povzroči bolečino v mišicah, ki se premočno krčijo zaradi neusklajenosti, ki je posledica nesodelovanja mišic ki se daljšajo. Običajno imamo v takih primerih občutek pretirane teže dela telesa, ki ga želimo premakniti. Skozi poizkušanje in učenje počasi bolje uskladimo kontrakcije in sproščanje ter izvajamo gib vedno bolj mehko, lahko in učinkovito. To je ključnega pomena za dolgotrajno izboljšanje urejenosti neuro-muskulaturnega sistema in s tem odpravo bolečine. Če se osredotočimo na gib, spreminjamo gibalne navade in vzorce. Ker se mielinska ovojnica odebeli in prevodnost živčnih celic izboljša, stranke ugotovijo, da ti gibi, s katerimi skrbijo zase, povečajo njihovo prožnost, sposobnost sprostitve, ravnotežje in koordinacijo. Tako kot smo se priučili „slabih“ navad in jih vgradili v svojo možgansko skorjo, lahko to storimo tudi z „dobrimi“ navadami.

Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja