Ob soočanju z išiasom spoznavamo svoje skrite potenciale

V zdravljenje išiasa sem bil vložil ogromno časa, truda in sredstev, a dosegel le začasna izboljšanja, ki so se končala s poslabšanjem. Trajalo je, da sem doumel, da me išias v bistvu ustavlja; telo mi dopoveduje, da ne morem z močjo volje vplivati na to, da bo moje življenje drugačno.

Breme, ki sem si ga naložil, je povzročilo togost telesa v medenici. Moje gibanje je bilo premalo učinkovito, sposobnost sproščanja mišic zadnjega dela telesa od ram do pet pa preslaba, da bi lahko brez raztegovanja naredil korak naprej. Lahkotnemu gibanju se je upiralo prav vse, koža, mišice, fascija, a razum tega ni zmogel sprejeti. Delavnik v kolesarski trgovini je bil le redko krajši od 10 ur, hkrati pa sem moral preždeti vsaj 10 ur tedensko na kolesu, da sem vzdrževal gibljivost noge.

Raztezanje, valjčkanje in masiranje je pomagalo vse manj in počasi sem se moral navaditi na to kljuvajočo bolečino kot na sestavni del življenja, ki mu ni mogoče ubežati. K sreči sem bil dovolj trmast, da sem preizkusil vaje klinične somatike ter se tako zavedel zakrčenosti premajhne nepovezanosti uma in telesa. Bilo mi je jasno, kaj naj bi naredil in kako, a tega nikakor nisem zmogel. Razumel sem, da naj bi gib izvedel počasi in nežno, a to kar sem videl v ogledalu, ni bilo ne eno ne drugo. Kot da bi se pogovarjala gluhi in slepi. To me je globoko šokiralo, saj takrat še nisem mogel razumeti, da je to mogoče. Želel sem vedeti več in od takrat naprej sem večino časa in pozornosti namenil proučevanju razlogov in vzrokov, ki so privedli do tega, da so kronična bolečina in težave, kot je išias, normalno stanje sodobnega človeka. Posledica je bil razvoj AEQ metode, ki k stanju pristopa še bolj celostno in učinkovito od klinične somatike.

V kolesarski trgovini sem imel obilo primerov oseb močne volje, ki je uničevala telo. Dosegali so nemogoče in bili na to zelo ponosni, hkrati pa so imeli vse več težav, ki so bile njihovim dedkom in babicam neznane. To mi je omogočilo, da sem opazoval, kaj ljudi vodi v kronične težave. Več kot očitno je bila pri osebah prisotna povezava med kronično nezmožnostjo učinkovitega reševanja neravnovesji v odnosih ter kronično bolečino ali težavo.

Zato sem prevetril svoj odnos do sebe ter tako začenjal razumeti, od kje izvira močna bolečina v levi nogi. Spoznal sem, da moram drugače razumeti čas in težnost ter se učit sproščenosti in umirjenosti tudi takrat, ko nisem do konca izčrpan in na meji kronične utrujenosti. Začel sem povezovati slabe spalne navade z nepotrebno napetostjo v hrbtu, ki se je potem skozi dan selila v nogo. Naučil sem se razumeti sporočila, ki mi jih je telo pošiljalo vsa ta leta. Dojel sem, da se lahko borim proti sebi kolikor hočem, a bom še vedno izgubil bitko proti času.

Bolj ko sem obvladal področje senzorno motorične amnezije, bolj mi je bilo jasno, da je kronična zakrčenost telesa odgovor osebe na močno potrebo po popačenju zaznavanja svojega notranjega stanja in potrebe po zmanjšanju ali izgubi spontanosti čustvenih reakcij. Opazil sem, da je to stanje, kljub temu da je kronično in podzavestno, mogoče spremeniti. Oseba hkrati spreminja mišljenje in vedenje, kar pomaga odpraviti vzroke za kronična stanja.

Bolečina označuje pomanjkanje zadostne pozornosti do telesa, njegovega delovanja ter gibanja. Zato telo skozi bolečino poizkuša pritegniti našo pozornost, mi pa zaradi napačnih prepričanj, povezanih z bolečino, želimo od nje čim dlje stran na kakršen koli način (razne terapije, protibolečinska sredstva …). Kronična bolečina pa pomeni kronično pomanjkanje pozornosti, ki je običajno posledica daljšega obdobja kronične preobremenjenosti in pomanjkanja časa. Kronična bolečina nas ne sme voditi v razmišljanje, kaj storiti, da bo bolje, temveč kaj odvzeti in zavestno spremeniti, da bomo boljši.

Išias je stanje, ko bolečino narobe razumemo in si ne želimo vzeti zanjo dovolj časa za razmislek. Potrebno je spoznati, da smo očitno prenapeti, da bi lahko toliko zdržali in da nas telo opozarja na to, da vrč hodi po vodo, dokler se ne razbije. Išias je že konkretno stanje, kjer bi morali resno pretehtati, česa v življenju imamo preveč in zakaj nam ne ustreza biti brez obveznosti in bremen. Seveda pa je to težko uresničiti, saj s tem spreminjamo dosedanje navade in odnose ter se lahko znajdemo v primežu socialne ogroženosti. Potrpljenje ima pač svojo ceno, sprenevedanje, da se bo vse uredilo samo, verjetno ne bo rodilo sadov.

Osebi, ki trpi zaradi išiasa, je nujno dovolj dobro razložiti, zakaj odvisnost od pretirane obremenitve pripelje do upora telesa; zakaj ga ni mogoče odpraviti, ne da bi učinkovito spremenili odnos do sebe ter našli način distanciranja od zahtev okolja. Pri išiasu je vedno prisoten močan oklep, ki omogoča zadrževanje čustev.

Ščitenje organizma proti dražljaju, ki se ga ne more obraniti, je del prilagoditvene funkcije ega, ki je namenjen ščitenju integritete osebe. Tako lahko ego celo zavrne nekatere vidike zunanje resničnosti kot vrsto obrambe v takratni brezizhodni situaciji. Pogosto naletim na stranke, ki so opisale svoje otroštvo kot veselo in svoje starše kot ljubeče, čeprav hkrati priznavajo grobosti, tepeže, kazni in kritike. Zato da lahko preživijo takšne situacije, morajo otroci potisniti svoje nagone in se podrediti, kar lahko naredijo le tako, da zavračajo svoja čustva in občutke ter ublažijo nedopustno obnašanje staršev. Nastane oklep pred čustvi in zavedanjem dražljajev.

Glede na to, da se zanikanje realnosti doseže z omrtvičenjem telesa na dražljaje, to povečuje togost ega. Ob dlje trajajočih stanjih nemoči postane ta obrambna reakcija kronična in podzavestna, se nadaljuje v odraslost in pokaže v situacijah, kjer oseba ni več nemočna ter nanje odreagira nerealno (nevrotično).

Tako na primer nasmešek postane maska, ki je oseba ne more več odstraniti. Rezultat je zmanjšana zmožnosti ega, da se čustveno zrelo odzove na realnost ali pa da spremeni realnost glede na svoje občutke in čustva. Varnost ega takrat realno a hkrati iluzorno leži v omrtvičenem telesu, kjer do zavesti pride zelo malo občutkov. Čeprav to ne pomeni, da v telesu ni impulzov in energij, ki vse močneje pritiskajo na telo. Namreč zaradi zanikanja realnosti se situacija v okolici ne izboljšuje, homeostaza pa se kljub iluziji, da je vse, kot je treba, vse bolj oddaljuje

Ker si ego obupno prizadeva ohraniti navidezno ravnovesje, dviga tonus telesa in ohranja ločenost od telesne realnosti – togost telesa se stopnjuje, enako ega. Poraba energije tako za ohranjanje takega stanja kot tudi večanje porabe energije, potrebne za dviganje pritiskov iz notranjosti, vodi v izčrpanost. Skozi čas to pripelje do preobremenjenosti in večanje verjetnosti za bolezni, poškodbe in obrabe.

Bolj ko stranka to razume, prej bo sposobna sprejeti išias kot dokaz, da mora spremeniti odnos do sebe. Pri tem so vaje AEQ pravi vzvod: nudijo spoznanja in olajšanje.

Tipičen išias je sevajoča bolečina, ki se začne na zadnjici (običajno na eni strani), in ta bolečina se lahko podaljša navzdol po zadnjem delu stegna, tudi v stopalo. Občutki vključujejo otrplost, pekočo bolečino, ki teče od spodnje strani hrbta prek zadnjice in zadnje strani noge ali občutek vročega kabla v nogi. Pred izbruhom išiasa običajno najprej nastopi bolečina v hrbtu. Če seva tudi v sprednji del noge, imate verjetno krče v kvadricepsu. Če gre bolečina ob strani noge, so verjetno prenapete mišice, ki so pritrjene na iliotibialni trak (IT band).

Boleče mišice in krči niso vedno išias.

Išias spada v kategorijo prenesene bolečine, pri kateri mesto, kjer čutimo bolečino, ni tam, kjer je vzrok za njo. Omenjena bolečina je posledica pritiska na živec.

Možgani zaznajo bolečino, kot da bi prihajala iz kraja poteka živca, vzrok pa je v pritisku v izhodišču živca iz hrbtenjače ali nekje vzdolž poti proti stopalu. Običajen vzrok pritiska na živec je podzavestna kronična mišična napetost, stalno vzburjanje mišic spodnjega dela hrbtenice iz možganov. Stalno vzburjenje nastane skozi signal iz možganov, ki je posledica pridobitve navade zaradi pogoste uporabe stresa ali nenadne poškodbe, ki spodbudi senzorno motorično amnezijo. Ker pa je ta akcijski vzorec naučen, se ga ob učenju metode AEQ da zamenjati z novim. Tako lahko odpravimo vzroke pritiska na živec.

Išias lahko odpravimo z zavestnim sproščanjem mišic, ki pa jih moramo to šele naučiti. Sčasoma nadzor prevzamejo možgani.

Vrste išiasa

Obstajata dve najbolj tipični vrsti, običajni išias in piriformis sindrom ter manj pogosti, ki nastane zaradi ekstrudiranega diska.

Da bi lažje razumeli naravo išiasa, je dobro poznati pot ishiatičnega živca. Ishiatični živci imajo živčne korenine, ki izhajajo iz hrbtenjače na ravni L3 – L5 – najnižja tri vretenca v ledvenem delu hrbtenice (križu). Živci potujejo v sprednjem delu križnice (centralna kost medenice) in nato v ozadju medenice ter nadaljujejo svojo pot proti stopalu po zadnji strani noge.

Običajni išias

Najpogostejši vzrok za išias je kombinacija prekomerne ukrivljenosti spodnjega dela hrbta (lordoza) in stranskega nagiba (skolioza). Kombinacija obeh stanj povzroči utesnjenost v področju prehajanja živčnih korenin. Stisk teh povzroči top vroč občutek bolečine v ritnici in nogi.

Piriformis sindrom

Piriformis sindrom je precej redkejši.

Medicinska definicija piriformis sindroma je »draženje išiatičnega živca zaradi stiskanja tega v zadnjici. Značilno je, da se bolečina v piriformis sindromu poveča s kontrakcijo mišice piriformis, dolgotrajne napetosti ali neposrednega pritiska na mišico. Bolečina v zadnjici je skupna.« Diferencialna razlaga piriformis sindroma: Piriformis sindrom prihaja iz krčenja piriformis mišice zadnjice (po navadi samo na eni strani), prek katere ishiatični živec pri nekaterih ljudeh poteka, pri drugih pa prehaja okrog. Zgolj prehod skozi mišico ni dovolj, da bi povzročil simptome išiasa, ampak mora biti ta mišica zaradi senzorno motorične amnezije kronično napeta.

Tretja oblika išiasa

Tretja oblika išiasa se pojavi, ko se spinalni disk pretrga in snov iz ekstrudiranega diska (nucleus pulposus) pritisne na živec, ali pa zaradi zagozditve med ledvenimi vretenci (L3 – L5), ki se sesedejo. Ta oblika išiasa je redka in zahteva MR potrditev.

Še redkejša je bolezen, pri kateri so prehodi, skozi katere gredo živčne korenine iz hrbtenice (foramen), ozki zaradi rasti kosti.

Navadno zadnji dve obliki išiasa zahtevata kirurški poseg. Če želite biti uspešni na dolgi rok, je treba zdravljenje teh oblik obravnavati tudi s strani mišične kontrakcije, ki je pri takih primerih vedno prisotna in je tudi privedla do okvare diska ter bila še povečana zaradi operacijskega posega. Zato priporočam diferenciacijo kot metodo za zmanjšanje in odpravo nepravilne drže in kontrakcij. S tem v največji možni meri zmanjšate možnost ponovitve išiasa.

Po spodaj opisani metodi priporočam kirurški poseg kot zadnjo možnost. Priporočljivo je, da se hkrati z začetkom učenja diferenciacije dogovorite za MR slikanje. Običajno je nanj potrebno čakati, medtem pa bo z vajami AEQ že jasno, ali pomagajo.

Pomoč pri pogostih vrstah išiasa

Če je pritisk na živec mišičnega izvora, je rešitev načeloma preprosta, dosegljiva z učenjem AEQ metode®. Z AEQ vajami izboljšamo kontrolo nad mišicami. Ker je osnovna funkcija mišic gibanje, se je težav treba lotiti z vajami, s pomočjo katerih ustvarimo drugačne senzorno gibalne vzorce in navade.

Če si predstavljamo, da so mišice hrbta kot tetiva loka in mišice hrbtenice kot lok sam, bolje razumemo, kaj se zgodi, ko napetost hrbtnih mišic naraste in je sprostitev čedalje težja.

Tetiva na loku drži lok ukrivljen, nepravilna napetost hrbtnih mišic pa povzroči napačno držo ukrivljeno držo z grbo v zgornjem delu hrbta, ki nastane zaradi potrebe vodoravnosti glave in pogleda (usločen hrbet).

Običajna posledica take drže so bolečine v spodnjem delu hrbta, slaba rotacija in težko gibanje (hoja). Če taki drži dodamo nagnjenost na eno stran, ki je običajno posledica udarca ali poškodbe, dobimo povečano napetost na strani nagiba.

Kombinacija usločenega hrbta in stranskega nagiba povzroča pritisk na živčne korenine, kjer izstopajo iz hrbtenice.

Uspeh prinaša sprememba drže in gibanja, ker se zmanjša pritisk na živec. Pri piriformis sindromu je odpraviti bolečino še lažje. Običajno je potrebnih 3 do 5 aktivnih terapij. Ob učenju vaj se moramo spoprijeti tudi s starimi gibalnimi vzorci: ozavestiti jih, odpraviti in nadomestiti z novimi.