Naučeni in vzgojeni smo, da verjamemo v dejstvo, da moramo neprestano nekaj početi. To prepričanje, ki omogoča delovanje moderne potrošniške družbe, je mogoče le, če naše telo in občutki, ki prihajajo iz njega, nimajo primernega vpliva na naše misli odločitve in dejanja.

Običajen potek procesa je bil tak da je v trgovino prišel tekač z namero, da si kupi kolo da s tem razbremeni kolena in tetive ter tako posluša nasvet kolega, ortopeda ali fizioterapevta, da naj vsaj nekaj dni na teden kolesari namesto da teče.

Ob tem pa lahko začnemo razumeti, kako napačen odnos do bolečine imamo. Glavna posledica zmanjševanja pomena učenja in tudi časa, ki ga v življenju namenimo učenju ter raziskovanju, je zmanjševanje sposobnosti daljšanja mišic.

Pri prepogostih neželenih rezultatih, poškodbah in hitrih nihanjih razpoloženja, kronični utrujenosti in čustveni nezmožnosti reševati neurejene medčloveške odnose se moramo iskreno vprašati in iskati odgovore, zakaj vadimo ali treniramo tako.

Življenje je že dolgo in vedno bolj odtujeno od telesa in naravnih zakonov in pravil po katerih mora telo delovati. Zato se soočamo z vedno več ovirami v vedno krajšem časi in je potreba po prisotnosti ega vedno pogostejša - tako ego prevzema glavno vlogo v sistemu telo-podzavest-zavest.

Dejstvo je, da športniki zaradi zmanjšane sposobnosti osredotočanja čedalje težje napredujejo in ostajajo nepoškodovani, saj današnji treningi potekajo preveč na silo. Manjka posvečanje gibalni inteligenci, ki bi jo moral športnik primerno izuriti za naraven dvig moči, in hitrosti brez neželenih posledic in razumevanja o enaki pomembnosti čustvene stabilnosti in inteligence za zdravo napredovanje proti zastavljenem cilju.

Poveča se zavesten nadzor in učinkovitost; pravilneje začnemo uporabljati lastno energijo in čas. Le vztrajno, zavestno, pozorno in radovedno raziskovanje in iskanje lažjega načina izvajanja giba in učinkovito izražanje čustev bolečino odpravi in spremeni mišljenje.