V človeku vsakršno dejanje, ki mu ni v takojšnje zadovoljstvo, ustvarja upor.

  Zavzetost in razmišljanje nam omogočita, da dejanje prevetrimo iz različnih zornih kotov. Odpor, ki se porodi v človeku, je navsezadnje nastal zaradi nenehnega boja praljudi, da bi preživeli. Tudi hoja v hrib pomeni za telo upiranje. Upiramo se tako fizično kot razumsko ali čustveno. Nadzor nad čustvi je nujen, da bi živeli uravnovešeno, in kot smo čustva razvijali hkrati z učenjem gibanja in razuma, tako jih v odrasli dobi nadzorujemo lahko hkrati z usmerjenim nadzorovanim gibanjem. S pomočjo vaj AEQ smo lahko zelo uspešni. Senzorno motorična amnezija je le ena od oblik odpora proti našem napredku, in somatski gibi jo zmanjšujejo.  

Svetovno znana specialistka za čustveno izobraževanje Debbie Ford v svoji uspešnici Zakaj dobri ljudje počnejo slabe stvari piše takole: »Najbolj mogočna delavnica, ki jo vodim, je tridnevni umik, ki sem ga poimenovala proces s senco (Shadow process).

Tretji dan procesa na seminar prinesem prelepo malo lutko dojenčka z nedolžnim obrazom in lepimi rožnatimi lički; mogoče ste imeli prav takšno, ko ste bili še otrok. Privzdignem jo, da jo vidijo vsi v prostoru, in jih zaprosim, naj si predstavljajo, da je to mlada, nedolžna različica njih samih, ki jo še vedno nosijo v sebi. Nato tega ljubkega malega otročička položim na stol, tako da ga lahko vsi za trenutek občudujemo. Nato brez opozorila privzdignem tega otročička, ga strogo pogledam in rečem: Zakaj si to storil? Neumni idiot. Kaj je narobe s teboj? Tega ne bi smel reči!

Ker čas spreminja stvari in življenje, se mora spremenjeni »jaz« občasno uskladiti s preteklim »jazom«. Včasih smo se morali za preživetje večinoma ukvarjati zgolj s fizičnimi vidiki življenja. V današnjem svetu pa se veliko naših dejavnosti vrti okoli tega, da čakamo in pustimo, da informacije pridejo do nas, namesto da jih iščemo sami ter s tem napredujemo. Ni se nam treba več premikati po svojem okolju, da bi komunicirali s svetom, saj nam sodobna tehnologija omogoča, da pride svet do nas. Medtem ko smo prej občutili svet okoli sebe tako, da smo z njim komunicirali, zdaj uporabljamo predvsem razmišljanje in usvajanje novih informacij. AEQ metoda® je usmerjena predvsem v pridobivanje nadzora nad našimi gibi na podlagi zavestno motivirane prakse.   To je ustvarilo zgrešen občutek samozavedanja in popačilo propriocepcijo. V bistvu je to povzročilo, da se je naš um preveč ločil od telesa.

Hkrati z rastjo samozavedanja se viša tudi samonadzor – izboljšamo nadzor nad svojim življenjem in stvarnejše presojamo realnost. Lastni jaz oklestimo nerealnih predstav, ki jih ta ima o sebi in okolju. Tako lahko pogledamo na svet z novimi očmi in ostrejšim umom. Če se znebimo priučenega vedenja, ki pogosto izvira iz strahu in neustreznih odzivov, se lahko osvobodimo kronično škodljivih navad, zaradi katerih smo pogosto v težavah in nesproščeni ali celo zbolimo. S tem pa se lahko znebimo tudi okostenelih prepričanj.  

Kolikokrat nam je kdo rekel, česa vsega smo sposobni?

  Najverjetneje se nam sploh ne sanja, kako so vsa izkustva, ki smo jih prestali ali jim bili priča, pomagala oblikovati našo osebnost, naša prepričanja in samozavedanje o tem, kaj zmoremo in česa ne.

Če želimo ozdraviti naše stanje, se moramo začeti zavedati vzorca, ki je skrit globoko v nas.

Morda začnemo ta vzorec omenjati, se pritoževati nad njim, ali ga začenjamo prepoznavati v drugih ljudeh. Nekako priplava na površje naše pozornosti in z njim začnemo vzpostavljati odnos. Pogosto privabimo učitelja, prijatelja, delavnico ali knjigo, ki začne v nas prebujati nove pristope k reševanju naše težave.   Na to prvo stopnjo se pogosto odzovemo tako, da se nam pristop zdi neumen ali da nima smisla. Morda se nam zdi preveč preprost ali nesprejemljiv za naš način razmišljanja, tega nočemo storiti ali pa se upiramo z vsemi silami.

Najbrž se niti ne zavedamo, koliko in kaj vse smo se morali naučiti v otroštvu, preden smo lahko začeli delovati v sistemu informacij, ki sestavljajo naš svet.

Kadar denimo desno nogo prekrižamo čez levo, naši možgani leve noge ne zamenjajo za desno le zato, ker je zdaj leva noga na isti strani kot desna roka in desni bok. Tega smo se naučili že v otroštvu in sicer s pomočjo kinestetično-senzornega spomina (to je naša prirojena sposobnost zaznavanja dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju) in domišljije.   Kot otroci smo se naučili razločevati, kaj zmore naše telo in kje se naše telo neha ter se začne svet okoli nas; naučili smo se orientacije v prostoru in razlike med levo in desno.