AEQ metoda® in gibanje

Vsak bi moral izmojstriti zavedanje gibanja svojega telesa. To pomeni, da bi vsakodnevno moral opazovati in se naučiti zaznati spremembe, ki se mu dogajajo ob gibanju ter jih zavestno spreminjati. Tako bi lažje določil vzrok bolečine, jo celo preprečil, vse to pa bi peljalo do boljšega gibanja.

Gibe, ki jih nenehno izvajamo in posledično postanejo nezavedni in avtomatični, moramo redno opazovati in korigirati. Kot tudi gibe, ki jih opravljamo aktivno – pri športu in rekreaciji ali opravljanju službenega dela (za tekočim trakom, več ur dolgo sedenje ob računalniku, dolga vožnja …) -, te zahtevajo več naše energije in pozornosti. Redno zavestno preverjanje gibanja je izjemno pomembno za ohranjanje učinkovitosti in za njeno povečanje. Tako zavedanje gibanja kot njegovo kontroliranje omogočata eleganco in lahkoto ter manj napora. Če je napora manj, je gibanja več – govorimo o racionalnosti ali pravilu manj za več.

Continue ReadingAEQ metoda® in gibanje

Moj avto se giblje bolje kot jaz

Ob prebiranju testa novega avtomobila, ki je ravno prišel na trg, sem ugledal očiten trend, ki je zelo zaskrbljujoč. Medtem ko tehnologija pri avtomobilih v zadnjih 50 letih nenehno napreduje, se vztrajno slabšala učinkovitost gibanja in samozavedanja ljudi. Učinkovitost in zanesljivost človeka postajata obratno sorazmerni z učinkovitostjo in zanesljivostjo avtomobila.

  Še pred pol stoletja so se ljudje še tudi v zrelih letih gibali relativno lahkotno in učinkovito, zdravniško pomoč so pretežno potrebovali zaradi poškodb pri delu. Avtomobili tega časa so bili glasni, potratni in nezanesljivi, lastnik konjička je bil tudi njegov mehanik. Upravljanje z vozilom je zahtevalo več prakse, znanja, izkušenj, občutka in razmišljanja, o bolečinah v hrbtu, vratu, križu in ramenih, o išiasu in glavobolih se je vedelo manj in razpravljalo manj. Danes je ravno obratno.

Continue ReadingMoj avto se giblje bolje kot jaz

Gibanje v središču telesa mora biti učinkovito

Od rojstva naprej se učimo usklajene porazdelitve dela mišic med gibanjem. Ta usklajenost je evolucijsko pogojena. Ob rojstvu je vsakomur dodeljen določen potencial in otrok se ob gibanju nenehno uči kakovostnega nadzora nad mišicami in napreduje v okviru zmožnosti. Ker je njegova mišična moč še nerazvita, izkorišča druge danosti, kot je mišična usklajenost, s katero doseže želeni cilj.   Boljša koordinacija večjega števila mišic nam omogoči večjo učinkovitost, kar občutimo kot prijetno. Nasprotno pa manj učinkovito gibanje, ki je posledica slabše koordinacije, občutimo kot neprijetno, in če traja dlje, postane boleče. Če opazujemo otroka, je očitno, da se ta pri učenju novih gibov ravna po načelu prijetnega. Če je gibanje neprijetno, želi ali spremeniti ali prekiniti to dejavnost. Ker pa prijeten občutek temelji na učinkovitosti, se potrudi, da razmeroma hitro usvoji usklajenost mišic za določen gib. Zato je otroško gibanje lahkotno, igrivo in že na pogled prijetno, kar pri odraslih vidimo redko.

Continue ReadingGibanje v središču telesa mora biti učinkovito

Naučimo se spremeniti svoje vzorce gibanja

Pomislite, kako bi hodili, če bi nas v levo stopalo pičila čebela. Bi obe nogi obremenjevali enakomerno ali pa bi morda levo nogo »pazili« in temu primerno bolj obremenili desno?

Poškodba vedno vpliva na ustaljene vzorce premikanja: da bi se izognili bolečini, gibe prilagodimo, saj ne želimo obremenjevati razbolelih predelov telesa. Po angleško temu pravimo favoring an injured area. To vodi v slabo držo, posledica pa je izguba svobode gibanja, oziroma, z drugimi besedami, pospešeno staranje. Na tej točki se lahko odločimo vztrajati v prilagojenem – napačnem – gibanju ali začeti z vadbo in vztrajati kljub bolečini. Toda tudi vsaka vadba ne bo prinesla olajšanja.   Na splošno velja, da gibanje krepi obstoječi vzorec gibanja. To pomeni, da vadba po poškodbi okrepi vzorec napačnega gibanja, ki se je razvil kot posledica poškodbe.

Continue ReadingNaučimo se spremeniti svoje vzorce gibanja

Poškodbe pri športu

Šport: red, pravila in natančnost   Pomen reda, pravil in urejenosti lahko bolje razumemo s primerjavo podobnih športov, recimo teka na dolge proge in hitre hoje.   Poškodbe pri teku so pogoste in pričakovane. Tekači zaključujejo kariero praviloma prezgodaj in pogosto trpijo bolečine tudi, ko ne tečejo. Pri hitrohodcih je stanje boljše.   Pravila teka ne zahtevajo dobrega nadzora nad izvajanjem gibov, temveč gibanje urejajo proga od starta do cilja, pravilen start, trud, vzdržljivost in moč. Večina verjame, da posebnega učenja tek niti ne potrebuje. Tekač večino časa posveča vzdržljivosti in hitrosti. To povečuje predvsem z utrjevanjem boljšega prenašanja bolečine kot sestavnega dela treninga in tekem. Zavestnega izboljševanja veščine ter večanja znanja je premalo. Profesionalnost je omejena na kontrolo krvi in urina.   Ko pa pogledamo hitro hojo, opazimo drug pristop: več pravil za gibanje tekača, učenje giba ter stalen nadzor nad hojo.

Continue ReadingPoškodbe pri športu

Od središča telesa proti periferiji

Struktura telesa, oblika medenice in stanje najmočnejših osrednjih mišic nam povedo, da gibanje telesa izvira iz središča telesa in se širi proti periferiji.

  Pri klinični somatiki se gibalne nepravilnosti na periferiji (vrat, komolca, rami, kolena, stopali … ) rešujejo z delom in učenjem pravilnih gibov v centru telesa (boki, hrbet, trebuh ter trup kot celota). Šele ko se spremenita kontrola in občutek v centru telesa, se posvetimo periferiji ter odpravimo, kar je še ostalo nepravilnosti. Vsi ti pravilno naučeni gibi pa morajo počasi preiti v gibalni vzorec.   Običajno se po spremembah v centru telesa in boljšem razumevanju, kakšno je pravilno gibanje, bistveno zmanjša ali celo izgine večina na videz nerešljivih težav na periferiji.  

Continue ReadingOd središča telesa proti periferiji

Gibanje temelji na sodelovanju

Pri gibanju sodeluje več mišic hkrati, zanj je odgovoren senzorno motorični sistem, ki temelji na sodelovanju (sinergiji) mišic agonistov in antagonistov.   Agonist je mišica, ki se v opazovanem gibu krči (krajša), antagonist je mišica, ki se v opazovanem gibu sprošča(daljša).     Normalno in učinkovito gibanje telesa zahteva skladno sodelovanje med napenjanjem agonista ter sproščanjem antagonista. Ko sklenemo izvesti določen gib, tudi če ga bomo napravili nezavedno, običajno kontroliramo mišice, potrebne za izvedbo giba. Obenem del možganov (mali možgani), kjer poteka koordinacija, poskrbi, da se antagonisti sprostijo. Povezanosti med mišicami, ki se krčijo, in med onimi, ki se sproščajo oziroma skladno s prvimi podaljšujejo, se učimo od vsega začetka našega življenja. Skozi gibanje se naučimo usklajevati motorne vzorce na način, ki nam omogoča uporabo najmanjšega potrebnega napora in največjo učinkovitost.

Continue ReadingGibanje temelji na sodelovanju

Dihanje AEQ

Sprejemanje/dajanje, odpiranje/zapiranje, širjenje/krčenje so pojmi, primerljivi z dihanjem - vdih/izdih.

Namen dihanja je, da čim bolj učinkovito izmenjavamo pline med zrakom in krvjo v pljučih. Kisik iz zraka, ki je za človeka najpomembnejša snov, postane tako dostopen vsem telesnim celicam, ob prisotnosti kisika se v celicah sprošča energija, ki jo celice potrebujejo za svoje delovanje. Po drugi strani pa se iz telesa izloča ogljikov dioksid, ki je produkt celičnega metabolizma. Dihanje, če je ustrezno, omogoča ravnovesje v telesu in homeostazo v celicah. Od kakovosti dihanja je odvisno, kako se počutimo, kakšno je naše zdravje, imunska odpornost, stanje uma, kakšni so čustveni odzivi.   Kakšna pa je realna slika dihanja v večini primerov? Globoko, počasno neslišno trebušno dihanje ali dihanje z diafragmo je bolj domena dojenčkov in malih otrok, kot pa mladostnikov in odraslih. Zakaj pride do sprememb v načinu dihanja?

Continue ReadingDihanje AEQ

Napredovanje

Od trenutka, ko se odločite za spremembo, do trenutka, ko spremembo občutite, poteka obdobje napredovanja.   Nihate med starim in novim, četudi veste, razumete in občutite, da vam staro ne ustreza, vas moti ali vam celo škoduje. Kljub temu nihate med tem, kar je bilo, in tem kakršni bi radi bili ali kar bi radi imeli. Napredovanje je potrebno, če hočemo živeti in ostati živi. Ko stranki pojasnjujem, kako bo težave odpravila z AEQ metodo®, pogosto slišim: »Veliko tega že dolgo vem, a mi do sedaj ni pomagalo.« Vprašam: »Pa to dejansko razumete in dojemate ter se aktivno spopadate z bolečinami in težavami?« Med vedenjem, kaj je treba storiti, in učenjem, ki poteka tako na uspehih kot na napakah, je velika razlika. Vzeti si moramo čas in se ukvarjati s spremembami; potrebna so zavestna dejanja.  

Continue ReadingNapredovanje

Kontrola mišic

Glavni namen učenja boljše kontrole mišic je doseganje mojstrstva. Kontrola mišic vključuje veliko več kot le izboljševanje sposobnosti kontrakcije mišice. Vključuje povečanje sposobnosti sprostitve (daljšanja) mišic, ki je enako  pomembna kot njihova kontrakcija. Omogoča izboljšanje selektivnega nadzora nad mišicami ter posledično razvoj in izboljšanje selektivne uporabe mišic, ki so potrebne za izvedbo giba na najprimernejši način (agonist/antagonist).   Tako povečamo učinkovitost porabe energije na dveh nivojih. Pri prvem energijo za kontrakcijo usmerimo samo v agoniste, v drugem nivoju osvobodimo mišice, ki bi se morale v tem istem gibu  podaljšati za doseganje urejene, pravilne mojstrske izvedbe gibanja. Tako povečujemo učinkovitost pretvorbe energije v delo in s tem zmanjšamo entropijo.

Continue ReadingKontrola mišic