Zaradi močnega vpliva na nastanek kronične zakrčenosti in razširjenosti bom podrobneje obravnaval proces potlačenja impulza za jok. Podobno lahko opazujemo pri vseh negativnih čustvih. Jokati se pričnemo, če se na spodnji strani dihalne prepone razvije močnejši pritisk, ki je posledica dviga energije v trebušni votlini, pa tega pritiska nismo preusmerili v dejanja.

Naslednji opis procesa, ki privede do joka, je poenostavljen. Na spremembo notranjega stanja ali na pritisk iz okolice odreagiramo z dvigom tonusa mišic ledvenega dela hrbta, ritnic in zadnjega dela stegen. Kemijski procesi se pretvorijo v biološko energijo in ustvarijo pogoje za jezo. Ta dvigne notranji pritisk v trebušni votlini.

To stanje omogoča reakcijo na impulze in situacije, ki nas motijo, ovirajo ali ogrožajo. Če z jezo nanje ne moremo vplivati, se pravi da nam je onemogočena simpatična reakcija boja, vztrajanja ali bega, ali pa če ob poskusu vplivanja občutimo negativno reakcijo, moramo izražanje jeze omejiti.

To napravimo s krajšanjem trebušnih mišic, prepone in sprednjega dela stegen, kar občutimo kot strah. Daljše obdobje strahu in večji notranji pritisk pa moramo vsaj občasno sproščati skozi sprejemljivejšo obliko od jeze – z jokom.

Jok pri otroku običajno sproži sočutje in usmiljenje, a če joka prepogosto, to v okolju sproži odpor, ta pa v otroku ustvari potrebo po potlačenju vpliva na okolico z jokom, kar vodi v nastanek kroničnih vzorcev mišičnih napetosti. Do nepravilne derže, gibanja in dihanja nato ni več daleč.