Kakšne so posledice pri otroku in kasneje pri odraslem, če v zgodnjem otroštvu prevzame nase odgovornost za ločitev svojih staršev?
Otrok ločenih staršev lahko dobi občutek, da ni izpolnil svoje vloge, da je on kriv za ločitev in iz te krivde se razvije kronična krivda ter kronična oblika nesamozavesti. Prisotno je lahko tudi kronično vedenje, da vedno takrat, ko se znajde pred bolj pomembno nalogo, večjim stresom ali odgovornostjo, popusti.
Razvije se močna zamera do enega spola, odvisno, kdo je bil določen za krivca, da je prišlo do ločitve staršev (ali je to oče ali mama). Tak otrok je razočaran nad seboj, ker ni uspelo njemu rešiti zakona staršev, kar pa je nemogoče, ker partnerski odnos ni odvisen od otroka, temveč otrok od partnerskega odnosa. Upravičeno razočaranje nad staršema, ki ga pogosto vsaj do enega od njih ne sme izraziti tako projicira nase in kasneje na druge. Če odnosa starša ne moreta rešiti, ga otrok nikakor ne more rešiti, vendar tega ne prepreči, da otrok ne bi sam sebi očital in čutil takrat in tudi kasneje v življenju močne razočaranosti nad samim seboj. V kasnejši fazi pa to razočaranost ali očitke začne projicirati še na druge ljudi in potem postane oseba, ki ima močne predsodke ali stereotipe. Razvije lahko močno sovraštvo do nečesa ali nekoga, do določenih vrst ljudi, do določene rase, do določenega spola oziroma pretirano močno odreagira na različne stvari.
Če povzamemo na kratko, so posledice predvsem v tem, da tak otrok ne more razviti primerne čustvene zrelosti zaradi tega, ker se ima na podzavestni ravni za kronično nesposobnega pri urejanju medsebojnih odnosov. Poskušal je urediti odnos staršev na otroški ravni, a je prišlo do razpada partnerske zveze, za katero krivi sebe. Vedenja v partnerskem odnosu se uči od staršev, ki v partnerstvu niso bili uspešni (ločitev) in tako nima druge izbire, kot da v podzavest ustvari prepričanje, da zanj partnerski odnosi pač niso. Hkrati pa je verjetnost, da bo sam razvil močan odpor do lastne partnerske zveze, toliko večja. Če ni mogel rešiti partnerskega odnosa med staršema, potem je očitno tudi sam nesposoben imeti partnerski odnos z drugo osebo. To je ena od možnih verzij.
Druga verzija, ki se tudi lahko zgodi, čeprav v manjši meri, pa je ta, da se ta otrok potem razvije v enega od partnerjev, ki na nikakršen način noče sprejeti dejstva, da partnerska zveza, v kateri je, ni v redu, da ne deluje, da je toksična, ampak kljub vsemu noče odnehati. Eden od partnerjev je tisti, ki na noben način noče spustiti drugega partnerja, ki pobegne. Kdo ve, kaj vse počne in ga išče ter bi šel na konec sveta, da bi ga prisilil, da bi bil z njim. To počne, ker enostavno noče sprejeti dejstva, da je bila partnerska zveza zaključena. Iz takih situacij lahko dobimo zelo močne oblike narcisoidnega vedenja ali pa tudi sociopatskega. Lahko gre tudi za zelo nevarne oblike vedenj, ker se človek ne odziva na človekoljubna čustva in ne čuti milosti niti usmiljenja. Enostavno ne ve, kaj to sploh je, saj tega nima v sebi.
