Motnje v procesu odraščanja če mora otrok skrebeti za čustveno nezrela starša
Normalen proces starševstva podrazumeva, da je otrok z odraščanjem vedno manj odvisen od starša in le ta lahko spremeni starševski odnos do otroka v prijateljsko starševski odnos s odraslim otrokom. To staršu omogoči da pozornost preusmeri nase in partnerski odos s partnerjem in tako izboljšuje verjetnost za staranje brez kroničnih težav.
V primeru čustvenega incesta pa ne pride do odraščanja staršev, ki ostanejo enako nezreli kljub temu da so vedno starejši kar otroka postavlja pred nenaravno stanje. Skrbi za nezrela starša brez postopne razbremenitve ki jo bi moral prinesti vpliv zakona časa na razvoj some kot je to pri odraščanju otroka v normalnem okolju.
Tako je otrok ki živi v čustvenenm incestu pod enakim bremenom ki traja vedno dlje in tako povzroča vedno več kroničnih težav odraščajočem otroku. Glavno sesuvanje njegovega sistema se običajno zgodi v sredini pubertete ko bi se moral osamosvojiti od nezrelih staršev a ga zaradi lastne odvisnosti od otrok ne spustiti ter energijo ki bi jo morala vlagati v dvig čustvene zrelosti vlagata v zadrževanje najstnika. Konlikt med interesi najstnikovega telesa in njegove podzavesti ki je programirana za ohranitev čustvene stabilnosti staršev postane tako močan da privede do kroničnih poškodb, bolečin in bolezni pri najstniku ki so netipične in nenaravne za njegovo starost.
Resnica je vedno enostavna, a je, če smo v iluziji, nikoli ni enostavno sprejeti, zato ker so razlike v potencialni energiji resnice in iluzije velike, saj je resnica večna, iluzija pa minljiva.
To, da je lahko resnica tako obstojna, dokazuje, da je enostavna saj edino tako lahko porabi malo ali nič energije, da obstaja, hkrati pa to pomeni, da mora biti neresnica (laž, iluzija) nasprotje od enostavnosti resnice, da sploh ima smisel (zanikanje, prikrivanje ali popačenje resnice) obstajati in biti potrebna. Ker ni enostavna, potrebuje več energije za obstoj in delovanje kot resnica. To je osnovni zakon o resnici in neresnici, kot jo razume in uporablja AEQ. Pozitiven vpliv spoštovanja in uporabe tega zakona lahko vidimo tako pri sebi kot pri strankah, tako tistih, ki ga spoštujejo in so vedno bolje, kot tistih, ki ga vede ali nevede kršijo in so vedno slabše.
Večja kot mora biti da prikrije resnico in dlje, kot mora trajati neresnica, bolj se lahko napaja edino iz sovraštva, saj sintropična agresivna čustva za večje in dolgo časa trajajoče iluzije nimajo dovolj moči in vztrajnosti. Za večje in dlje časa trajajoče iluzije torej potrebujemo stanje kronične nemoči, ki ustvari sovraštvo in s tem izvor energije za neresnico. Največjo kronično nemoč ustvari okolje v našem otroštvu, saj smo takrat nemočni in kronično odvisni od moči okolja (predvsem staršev), da nas s svojo močjo zaščitijo in dodelijo pomen. Pomen in pomembnost nam dodelijo tako, da svoj čas in moč uporabijo, da nas iz nemoči izvlečejo in da za nas žrtvujejo del svojega časa in energije. S tem se mi od njih učimo, kako biti močni, kako zaznati, da gremo v nemoč in kako z agresivnimi čustvi pravočasno in učinkovito preprečiti nemoč. Največjo dolgoročno moč nam da resnica, saj nas ne slabi s potrebo po kroničnem in vedno večjem vlaganju energije, kot jo zahteva neresnica. A da bi lahko imeli vedno več resnice v in okoli sebe je potrebna primerna čustvena zrelost in z njo primerno nizka SMA. Te pa začetnik v procesu učenja AEQ metode nikoli nima.
Ker neresnica za svoj obstoj porabi vedno več energije prej ali slej, mora razpasti v resnico. Pri razpadu sproščena energija ustvarja bolečino, potrebo, da se ustavimo, pozornost usmerimo v bolečino in prenesemo posledice pretekle neresnice in njen vpliv na svojo preteklost, sedanjost in neizogibno tudi na prihodnost. Čeprav se v sedanjosti soočamo s bolečimi posledicami neresnic v preteklosti to ne spremeni prihodnosti v takšno, kjer ni več vpliva neresnice, ampak je njen vpliv manjši in vpliv resnice proporcionalno večji.
