Telesna in čustvena šibkost je skoraj vedno povezana z nezmožnostjo, da odrinemo nekoga ali nekaj stran od sebe, čeprav nas ogroža. Pogosto je to lahko povezano tudi s spolno zlorabo, ko oseba poskuša odriniti moškega ali žensko, ki jo poskuša spolno zlorabiti.
Če ob upiranju začutimo grožnjo, da se bodo zgodile še hujše stvari, če se bo upirala, mora ta spontan in avtentičen odziv, s katerim bi odrinila tistega, ki jo poskuša, ali želi zlorabit, zablokirati, še posebej če ni nikogar, ki bi ji takrat pomagal in jo rešil. Tako pride do blokade določenega giba, s katerim bi lahko z eksplozivno energijo in skozi izdih porinila drugega stran od sebe in mu rekla: “Daj mi mir, pojdi stran.”
Če so bili odnosi v domačem okolju takšni, da so bili moški napadalni in ne zaščitijo nemočne, ali pa ženske niso nudile potrebne podpore ali skrbi za otroka, ali pa je bila (kar je v Sloveniji zaradi zgodovinsko pogojene moške vloge žensk pogosto) mati tista, ki je napadala, se otrok ne upa postaviti zase. Tak otrok se ne sme upreti in ne sme odriniti od sebe ljudi, ki ga spravljajo v nemoč, hkrati pa ga nihče ne more rešiti iz tega položaja. Tako se ustvari blokada, zaradi katere si zavestno ali podzavestno omejujemo sposobnost giba, s katerim bi porinili stvari stran.
Na določeni točki, ko je tega že preveč, pa se lahko zgodi še poškodba, padec, udarec in podobne stvari, ki se na videz zgodijo povsem slučajno. Vendar takšne stvari se nikoli ne zgodijo slučajno. Zgodijo se ravno v pravem trenutku in na pravi način, da še bolj okrepimo določen vzorec blokade in šibkosti giba, ki smo se ga morali naučiti držati stisnjenega in zakrčenega ter paziti na to, da ne odrinemo nekaj stran, da nismo preveč agresivni in da še naprej ne znamo poskrbeti zase in si ne zmoremo zagotoviti prostora zase.
Kako je nemoč povezana z agresivnim vedenjem?
Skozi AEQ učenje lahko vedno bolj začutimo in razumemo odzive svojega telesa. Oklep se z vajami tanjša in življenjska moč se povečuje. Tako AEQ vaje kot AEQ dihanje so namenjeni temu, da bolje čutimo in da se naučimo aktivirati uporabo agresivne energije takrat, ko je to potrebno.
V svetu in naravi je tako, da ima tisti, ki ne zna pravilno uporabljati agresije, zelo hude težave s preživetjem. Agresivno vedenje je namreč sestavni del naravnega življenja in ne glede na to, kako človek s svobodno voljo ali z višjo razvito duhovnostjo to obrača, je na koncu tako. Če ne znamo uporabljati agresije pravilno, potem je verjetnost, da bomo nemočni, večja. Nemoč avtomatsko vodi v sovraštvo, sovraštvo pa vodi v to, da vedno pogosteje entropična agresivna čustva usmerjamo v svojo prihodnost.
Nekdo, ki je v sedanjosti nemočen in ne more iz te nemoči, ker mu kronična zakrčenost in kronična nemoč tega ne dovoljujeta, vedno bolj sovraži prihodnost, saj mu prihodnost ne prinaša nič lepega. Prihodnost je lahko boljša, lepša in manj slaba le, če znamo z agresivnim vedenjem urediti tisto, kar nas moti, ovira, ogroža ali omejuje.
Neprijetna lastnost časa pa je ta, da je čas sam po sebi entropičen. Čas teče od rojstva do smrti, od začetka do konca in deluje entropično, razen če znamo uporabljati agresivno vedenje na takšen način, da v tej entropiji ustvarimo sintropijo. Potem lahko z dejanji v sedanjosti ustvarjamo lepšo ali boljšo prihodnost. Tako pošiljamo sintropično energijo v prihodnost, to pa je mogoče le, če nismo nemočni v sedanjosti.
Če smo občasno nemočni, je to popolnoma normalno. Takrat nam morda kratkoročno ne kaže najbolje, ampak lahko nato z višjo čustveno zrelostjo, s pomočjo drugih, z razmislekom, drugačnim odnosom do časa in podobno nad to akutno nemočjo vzpostavimo moč. Tako se potem obeti, kakšna bo naša prihodnost, bistveno izboljšajo. In ravno zato je tako pomembno, da znamo primerno uporabljati agresivno vedenje, ker lahko samo na ta način dosežemo, da imamo v prihodnosti manj problemov oziroma da se problemi ne ponavljajo. Če pa se nekomu problemi ponavljajo, ima vedno slabšo prihodnost in potem seveda sovraži svojo prihodnost.
Kaj pa se zgodi, če imate otroka, vi pa sovražite svojo prihodnost? Vsi dobro vemo, kolikokrat so nam rekli, da so otroci naša prihodnost. Če sovražimo svojo prihodnost, otrok pa je naša prihodnost, potem otrok začuti, da podzavestno sovražimo tudi njega. Otrok pa ne loči med tem, kaj do njega čutimo podzavestno in kaj zavestno, zanj je to enako ali zelo podobno. Tako torej ni čudno, da so otroci takšni, kot so. Kaj pa jih čaka v prihodnosti? Vse, kar se dogaja danes v svetu, so ustvarili naši predniki, mi pa smo to še poudarili in otroci bodo pač na mizo dobili to, kar smo jim pripravili, kot celota in ne samo tistega, kar si želimo, da bi dobili. Ne morejo kaj veliko izbirati, kaj bodo jedli, zato ni čudno, da so tako agresivni do sebe in tistih, od katerih niso odvisni.
Zato je pomembno predvsem za nas starše čutiti in razumeti izvor in namen prej podzavestnega in ločiti agresijo od nasilja in učinkovito uporabo agresivnih čustev od neučinkovite uporabe agresije. Tako bomo lahko razumeli in spreminjali svoj vpliv na svet, kjer je preveč nemočnih in preveč tistih, ki ne znajo ali ne morejo učinkovitost uporabljati agresije za boljši jutri.
