Človeško telo se na dvig hitrosti odzove z dvigom notranje napetosti. Večja hitrost dvigne povprečno mišično napetost. Če se peljete po cesti zmerno, hitro in ali zelo hitro, kdaj ste bolj napeti? Pri vožnji avtomobila po cesti imamo tudi možnost upočasnitve, ki nam omogoči nižanje napetosti telesa, ki pa jo lahko dosežemo le, če imamo na razpolago dovolj časa in zavesten nadzor nad stopalko za plin. Če se nam pa nekam mudi, bo upočasnitev vožnje telesno napetost povišala, saj bo naše dejanje povečalo verjetnost, da bomo prepozno prišli tam, kamor potujemo.
Več kot imamo obveznosti, zahtev in želja višja mora biti hitrost delovanja in postopoma lahko izgubimo občutek, da delujemo za svoje telo prehitro in da telesa več ne moremo sprostiti, ker za to nimamo časa in dovolj nizkega števila nerešenih problemov. Vpliv okolja na nas je primaren vpliv, ki določa, kako telo deluje kot celota, kako telo vpliva na naš živčni sistem in kako delujejo možgani in s tem tudi kako deluje naša zavest. Vedno večja hitrost okolja, ki ga ustvarja in omogoča napredek znanosti in tehnologije pa je že pred časom presegel hitrost, ki nam je še dovoljevala prehodno sprostitev in telesno umirjenost. Posledičen razvoj vedno višje SMA, ki nam te občutke kronične napetosti prikrije pred zavedanjem, nam za telo kronično prehitro delovanje omogoči.
To potem pelje do ene glavnih in dolgoročno uničujočih pandemij sodobnega časa, pandemije nespečnosti in pomanjkanja spanja.
Raziskava, katere povzetek najdete v povezavi (https://www.mountsinai.org/…/a-consistent-lack-of-sleep…) je pokazala, da daljše obdobje (šest tednov) krajšega spanca privede do pomembnih sprememb v imunskem sistemu (hematopoietic cells). Neprimeren odziv imunskega sistema je bil povečan, kar je povečalo vnetja in možnost razvoja bolezni.
Če v povprečju spimo manj kot sedem ur in pol na dan, bi se morali lotiti projekta, kako podaljšati spanje, saj ima to najmočnejši vpliv na imunski sistem. Težava pa je v tem, da višja telesna in mišična napetost onemogoča primerno dolg spanec. Za telo prehiter tempo življenja, ki tudi zmanjšuje učinkovitost reševanja problemov in veča strah pred problemi v prihodnosti in vedno večjo nemočjo, ki jo to ustvarja. Spanje takrat postane izguba časa, saj je pametneje manj spati urediti, kar nas skrbi in potem mirno spati v za nekaj časa urejenem okolju. Kar je mogoče, če je stanje prevelike hitrosti življenja akutno. Če je pa kronično pa nam ostane le kronično krajšanje spanca, ki pa privede do slabšanja učinkovitosti delovanja vseh telesnih sistemov in zahteva več SMA, več poživil in še več hitrosti, ker moramo popraviti še napake, ki jih delamo zaradi vedno večje preutrujenosti in prikrite izgorelosti.
Če lahko zaradi dviga učinkovitosti reševanja problemov in nižje SMA spite dlje, lahko drugače razmišljate, potrebujte manj poživil in manj pomoči, lahko bolj trezno razmišljate, s tem ste bolj natančni v tem, da določite, kaj dejansko potrebujete in česa ne. Tako postanete slabši potrošnik, ne samo materialnih dobrin, ki jih dobite v trgovinah ali na internetu, ampak potrebujete tudi manj strokovne pomoči. Še huje pa je to, da so tudi otroci že vpeti v ta krog. Rešitve obstajajo (AEQ pristop), orodja, ki nam pomagajo, da lahko začutimo kako hitro ali prehitro živimo tudi (AEQ vaje). Če se ne , se ne more spremeniti niti okolje in se ne more spremeniti vpliv okolja na nas in s tem se ne more spremeniti tudi naš spanec.
