V zadnjih osmih mesecih sem se udeležila treh 30-dnevnih programov v okviru Šole za dvig čustvene zrelosti pri Alešu Ernstu in 20-dnevnega AEQ programa, ki ga je vodil Jani Brajkovič. Imela sem tudi tri enourne individualne pogovore z Alešem in tri terapije »na mizi« pri Petri Šmid Seljak.

Moje trenutno stanje je torej posledica sežetka zgoraj zapisanega delovanja AEQ pristopa. Naj dodam, da vsak dan preberem novo Aleševo objavo na FB strani. Poslušala sem vse AEQ podcaste, ki jih vodi Aleš, kot tudi tiste, kjer je bil Aleš intervjuvan. Ob tem še nekaj podcastov, v katerih različni AEQ učitelji govorijo o sebi, o svojih izkušnjah z AEQ in o tem, kakšen doprinos ima ta metoda na njihovo delo s strankami. Spremljam tudi vse posnetke na Youtubu, kjer Aleš odgovarja na konkretna vprašanja (Q&A).

____

Prejšnji vikend smo zaključili 30-dnevni program za ureditev odnosa s starši pod vodstvom Aleša Ernsta.

Priznati moram, da sem zdržala do konca le s skrajnimi napori lastne volje. K sreči je bil na programu tudi moj mož, sicer bi najbrž kakšen večer kar »prešpricala«. Komaj sem se vlekla od srečanja do srečanja.

Na tem mestu bi posvarila, da AEQ metoda, z vsebino, v obliki in na način, kot jo prenaša na stranke Aleš Ernst, gotovo ni primerna za človeka, ki bi se zadovoljil, da bi izboljšal videz svoje napol podrte hiše s tem, da bi le prepleskal fasado. Ker Aleš ni prizanesljiv, te ne ujčka in ne zavija v toplo odejico, ampak te podpira v koreniti adaptaciji, rekonstrukciji in revitalizaciji! Za kar pa potrebuje stranka veliko poguma, vztrajnosti, osredotočenosti, časa in energije v različnih pojavnih oblikah.

Najprej se je potrebno soočiti s priznanjem, v prispodobi rečeno, da je hiša, v kateri bivam, vegasta, da streha pušča, da okna zaradi trhlih okvirjev in razbitih šip ne ščitijo več pred zunanjimi vplivi, da so odtočne cevi zamašene, električne žice na več mestih prebijajo elektriko… Skratka: ni več primerna za bivanje. Če ne bomo ukrepali, bo ob sesutju pokopala pod sabo nas same in vse, ki živijo v njej z iluzijo, da imajo varno zatočišče.

Sledi odločitev za sanacijo in izbira izvajalca. Ampak – če na razpisu izberemo Aleša Ernsta in njegovo AEQ metodo – trčimo ob naslednjo »neprijetnost«:

ta izvajalec namreč noče ničesar narediti sam! Zahteva delo in sodelovanje lastnika oz. investitorja! Ima »le« orodja, znanja in veščine, ogromno odličnih referenc, nudi vso podporo, delati pa moraš z lastnimi rokami! Postati sam svoje sreče kovač, kot pravi slovensko reklo. Počasi je treba rušiti nezdrave dele, previdno odstranjevati, kar je kronično slabo in ohranjati, kar je kvalitetno. Vsak dan znova preverjati dejansko stanje. Se učiti na napakah. Se pustiti podučiti. Namenjati v projekt čas, energijo in pozornost. Se odrekati priložnostnemu današnjemu užitku za večje veselje, mir in urejenost v prihodnosti. Sprejeti manjšo bolečino danes, da se ne bo treba spopasti z večjo jutri.

Skratka – oprostite: »Jebeno«!

Ja, sesutje iluzij (pa četudi le delno) povzroči, milo rečeno, neprijeten psihični in telesni odziv. Pravzaprav bi morala uporabiti pridevnik »srhljiv« namesto »neprijeten«. Mene je potegnilo na dno: zelo, zelo sem utrujena, slabo spim, v napol budnem stanju se mi pojavljajo odbliski preteklosti, ki bolijo, kot bi mi zabadali tope meče skozi meso do kosti. Če ne bi poslušala Aleševih razlag, s katerimi pojasni vzrok takega stanja, če ne bi o tem pričevali sopotniki, ki so to fazo že prešli, in trdijo, da je nujna pri prehodu v »Obljubljeno deželo«, bi zbežala. Pravzaprav bi, iskreno rečeno, kljub temu najraje zbežala, če bi le imela kam. Vendar ne vem več, kam naj še grem. Ker sem preizkusila že vse mogoče izhode: večkrat zamenjala partnerje, delovna mesta, prebivališča, interesne dejavnosti… Vendar vedno na koncu trčim nase! In zgodbe se kronično ponavljajo, le kulise in akterji se menjajo. Vsaka naslednja zgodba je le še slabša izvedba prejšnje. Z eno pomembno podrobnostjo: da mi po neprizanesljivem zakonu časa zmanjkuje in časa in priložnosti in sredstev in energije. In – verjemite mi, da vem, o čem govorim, ker sem, kar se starosti tiče, v zadnjem krogu maratona svojega življenja.

____

Kaj vse pa sem pridobila v osmih mesecih?

Ogromno!

Odnos z možem se je izboljšal. Pričela sem mu zaupati in verjeti vanj, kar je zame, ki zaradi svojih strahotnih življenjskih izkušenj ne zaupam nikomur, kot uresničitev »misije nemogoče«. Razvijava bolj pristen, sproščen in odgovoren odnos.

Sprostilo se mi je kar nekaj mišičnih skupin. Hodim bolj vzravnano, kronične, leta trajajoče bolečine, so se omilile do znosnosti.

Hitro zaznam odziv svojega telesa. To mi omogoča, da lahko brez časovnega zamika povežem posledico z vzrokom. Preverjam, ali je posledica nastopila zaradi aktualnega dogodka ali le zaradi spomina na pretekli dogodek, ki ga je aktualni sprožil (zapisi v telesu in podzavesti).

Postala sem bolj potrpežljiva, tudi sama do sebe. Nisem več furija, ki najprej skoči, nato pa zgroženo zagleda, v kaj se je pognala.

In – zelo pomembno – prepoznam velik napredek v kvaliteti mojega bivanja, ki je nastal v (le!) osmih mesecih. Torej: ima smisel nadaljevati na enak način! Čez osem let(!) bo morda moja hiša, ki je bila še včeraj ruševina, vila z lepim vrtom, kjer bo prijetno posedeti v senčnici in obujati spomine na prehojeno pot. In s tem bodo vsaj malo razbremenjena pleča mojih potomcev, na katera sem nehote in nevede navesila tudi svoje križe in križe svojih prednikov.

To je moj motiv, to mi daje moč in vztrajnost za nadaljevanje učenja po AEQ metodi.

Irena