Pozdravljeni,

s partnerjem sva na 4. programu to leto, na 3. skupnem. Lani poleti sem pogledala resnici v oči in se soočila z iluzijo, ki sem jo gradila. Vsak sva imela svoj način odtujitve od sebe, partnerstva, družine – in ker sva to počela več let, se je situacija samo poglabljala. Tako osebno kot poslovno, saj imava vse prepleteno – sedaj čim bolj ločujeva to med seboj, ker se zdi tako lažje.

Preko AEQja bolje razumevam, kaj je moj del odgovornosti v tej zgodbi. Seveda je večplastno. Sama sem večkrat igrala in bila v očeh drugih žrtev, utrujena delovna, ustregla vsem, izpolnjevala izrečene in tihe želje. Istočasno sem se polnila z energijo preko dela, ki sem ga razvijala in odnosov, ki niso bili družinski. Pomagala sem si z različnimi duhovnimi praksami (reiki, joga …), da sem lahko živela tako dalje. In tu je bil problem – ker sem dobila ravno toliko energije, da sem lahko vzdržala in nič spremenila v okolju, v katerem sem bila utrujena (v družini). Sedaj razumem, da je bila to zloraba tehnik – sedaj pazim, da jih uporabljam za spremembe. Prav tako razumem bolje svoja in partnerjeva čustva 2. in višje stopnje, kar sva in kaj si želiva, da sva. Ter povezavo, kako si partnerja izberemo na podlagi čustev 2.stopnje svojih staršev. Razumem, kako sem zmožnost ženske manipulacije zlorabila do partnerja zaradi čustvene nezrelosti.

Partner je skozi to zgodbo jel v odtujitev preko fizičnega dela do izredne utrujenosti, kajenje marihuane, brskanje po socialnih medijih, pornografije in avanture z drugo žensko.

Ko sem dobila njegovo priznanje na to, kar sem čutila glede razmerja z drugo žensko, sva najin partnerski odnos zamrznila, saj je bilo vidno, da tako ne gre več naprej. Imam občutek, da sem v večini jaz tista, ki daje in sprejema odločitve glede odnosa, družine.

Skozi posledice vsega, kar sva si zgradila še vedno hodiva. Poleg AEQ sva šla še na različne terapije za podporo situacije. Oba sva bila pripravljena delati na sebi, na odnosu, na družini. To je zame ključno, zato sem odločena, da delam naprej. Tudi napredek v najinem odnosu je viden, a res se nama zdi, da gre počasi. Zelo počasi.

Imava 2 sinova. Najtežje mi je gledati njuju, predvsem njun odnos. Ne glede na to, kako se znata tudi podpreti, si pomagati in držati skupaj, je njun odnos tudi zelo nezdrav. Nekaj, kar je postalo običajno, je za njiju normalno. Npr. starejši sin ponižuje, daje v nič mlajšega z grdimi besedami in fizičnim nasiljem (čisti bulling), mlajši pa cvili, kriči in dostikrat izziva. Vse skupaj je cirkus in mi je jasno, da je to odraz in odziv na najin odnos s partnerjem, saj sva tudi polna agresije: partner jo pokaže z dejanji in besedami; jaz pa sem jo večina tlačila v sebi, nato pa vsake toliko izbruhnila kot zmešana nad otrokoma. Žal mi je, da sva jima toliko sranja predala in žal mi je, da sta si izoblikovala takšen vzorec, kaj je normalno. Z njima se odkrito pogavarjam, usmerjam – poskušam narediti najbolje, kar zmorem in sem odločena vztrajati v iskanju novih načinov, kako komunicirati z vsakim od njiju, da bosta lahko slišala. Istočasno pa se zavedam, da je zgeld pomemben.

Še to: najmlajši sin težko diha od malega, opominjava ga, da naj ne diha skozi usta, ponoči smrči; zadnja leta pridobiva na prekomerni teži. Starejši se je letos začel držati bolj puklasto, ravno tako ga opominjava na držo, je bolj suh. Na njiju sem začela gledati kot na boljšo verzijo mene, naju. Tudi na partnerja gledam z veliko več spoštovanja. Poskušam mu razložiti svoje uvide, razumevanje, usmerjati in ne pametovati, obsojati ali biti v vlogi žrtve. Pri takšnih pogovorih sem še vedno jaz tista, ki večina govorim – ne vem, kako naj spodbudim, da ga slišim, kaj razmišlja.

Pravi, da se težko izraža in pri takih pogovorih mi večkrat reče: A bo zate sploh kdaj dovolj dobro?

Sama vidim, da ko nekaj rešiva, dojameva, lahko greva naprej in predvidevam, da je to smisel življenja in ni nikoli konec dokler bije srce.