Zakaj deklica ne dobi menstruacije oziroma ima menstrualne težave že v najstniških letih in kasneje v odrasli dobi?
Menstruacija je znak, da se dekle spremeni v žensko. Na telesni ravni je takrat pripravljena na materinstvo, kar pomeni, da je telesno dovolj zrela, da lahko postane mati. To je normalen proces, ki deluje pod vplivom zakona časa. Čas vpliva na telo realno in neposredno. Za našo zavest pa čas teče relativno. Če sta telo in zavest povezana dovolj dobro oziroma če je senzorno-motorna amnezija med telesom in zavestjo dovolj nizka, je realnost časa tako na zavestni kot na telesni ravni približno podobna. Vedno sicer lahko oseba zavestno prehaja iz sedanjega časa v prihodnost ali preteklost, odvisno od situacije. Denimo močna čustva lahko povzročijo, da čas zanjo teče relativno hitreje ali počasneje, vendar pa za telo to ne velja.
Če najstnica ne dobi menstruacije v obdobju, ko je to običajno, ali pa ima z menstruacijo večje težave, to lahko kaže na vpliv ali pritisk okolja, v katerem živi. Še posebej gre za pritisk staršev, pri čemer je običajno v ospredju mati. Ta vpliv okolja lahko upočasni njen razvoj. Dekle je lahko telesno staro 14 let, a njen razvoj je pod vplivom pritiska okolja, ki deluje v nasprotni smeri vpliva časa. Čas na telo vpliva tako, da se razvija v določeno smer od rojstva do smrti. Ostali vplivi iz okolja pa so lahko usklajeni s časom, kar pomeni, da ne ovirajo razvoja in omogočajo otroku, da se razvija skladno z naravnim potekom časa, ali pa vplivajo tako, da ovirajo razvoj. Običajno dekle pri 13. ali 14. letih dobi menstruacijo, ki je sprva neredna, nato pa postaja vedno bolj redna, kar je del naravnega razvoja v odraslo žensko, ki lahko kasneje postane mati.
Obstajata pa dve skrajnosti. V prvem primeru starši ali okolje pritiskajo na otroka, da čim prej odraste, to se dogaja zaradi zavestnih ali podzavestnih interesov, čeprav gre običajno za podzavestne. V tem primeru starši želijo, da otrok čim prej odraste, postane zrel in prevzame skrb zanje. V takem primeru deklica dobi menstruacijo prej, kot je običajno, kar lahko povzroči zelo močne, boleče in pretirane menstruacije. Tak pritisk pospeši razvoj na način, ki je grob, prisiljen in manj učinkovit.
Druga skrajnost pa je, da staršem na zavestni ali običajno podzavestni ravni ne ustreza, da otrok odrašča skladno z naravnim potekom časa. V takem primeru pritiskajo, da otrok ostane čim dlje otrok. Najpogostejši razlog za takšen vpliv je neurejen partnerski odnos med staršema, ali pa nezaključen starševski odnos med mamo in staro mamo (v primeru, da je mati hrepenela po starševskem odnosu v svojem otroštvu, a ga ni dobila in sedaj podaljšuje starševski odnos s hčerko, kar je pogosto v enostarševskih družinah).
Če sta oba starša ali pa eden od njiju odvisna od starševskega odnosa z otrokom, ki ga ne želita izgubiti, nastane problem. Najprej bi se moral vzpostaviti trden partnerski odnos, šele nato bi moralo priti do spočetja in rojstva otroka. Tedaj imata starša ob partnerskem odnosu še starševski odnos. Na začetku, še posebej pri materi, starševski odnos zahteva veliko pozornosti in skrbi za otroka, kar zmanjšuje moč in pomen partnerskega odnosa. Manj časa in pozornosti je namenjenega partnerju, več pa otroku. Ko otrok raste in postaja samostojnejši, pa se starševski odnos med mamo in otrokom zmanjšuje, kar ponovno omogoča okrepitev partnerskega odnosa.
Če pa partnerski odnos že pred spočetjem otroka ni bil dober ali pa je otrok nastal kot poskus rešitve slabega partnerskega odnosa, se pogosto zgodi, da staršem ni v interesu, da otrok odraste. Saj bolj, kot otrok odrašča, bolj šibek postaja starševski odnos, kar razkriva pomanjkljivosti partnerskega odnosa. Urejanje partnerskega odnosa pa je težje kot vplivanje na otroka, da ne odraste. Otrok tudi sam čuti te povezave in neusklajenosti ter sledi željam staršev, ne glede na to, ali so te zavestne ali podzavestne.
Kronične težave z menstruacijo, ki se razvijejo zaradi vpliva okolja v otroštvu in najstništvu običajno ostanejo tudi, ko se najstništvo zaključi.
Kaj je torej rešitev?
Odvisna je od starosti najstnice oziroma ženske s kroničnimi menstrualnimi težavami. Če je še odvisna od staršev potem, mora na dvigu čustvene zrelosti in učinkovitosti delati njena mati (redkeje oče), vsekakor pa je najbolje, da to začneta oba, saj je njun partnerski odnos ključen za normalizacijo okolja, v katerem najstnica odrašča. Če je najstnica že pretežno samostojna in lahko primerno določa vpliv staršev nanjo, je že dovolj učinkovito, da se AEQ pristopa uči sama. Če to počne še njena mama, je rezultat dviga čustvene zrelosti še toliko boljši.
Starejša kot je ženska, ki pristopi k učenju AEQ metode za pomoč pri urejevanju kroničnih menstrualnih težav manjši je vpliv njene mame na spremembo menstrualnega procesa.
Učenje mora vključevati telesno komponento, kar AEQ metoda močno poudarja. Vsa čustva druge stopnje so namreč shranjena v telesu in najbolj močno vplivajo nanj ter iz njega. Treba se je začeti jasno ukvarjati s tem. Imam veliko strank, ki se na zavestni ravni zavedajo vsega. Razmišljajo o problemih, berejo knjige, hodijo na seminarje in se učijo, vendar se izogibajo telesa. Ko jih učim AEQ vaje, ki zmanjšujejo senzorno-motorno amnezijo, pa spoznajo in začutijo veliko stvari, ki jim niso všeč.
Tako postane jasno, kako dolgo so poskušale telo držati stran od zavesti. Zato pa je potreben tudi dvig čustvene zrelosti, ki ga učim na AEQ programih, da lahko prenesemo to, kar imamo potlačeno v telesu, da pride do zavesti in da ne pobegnemo stran od tega, ali pa se ne borimo s tem na neprimeren način, kar onemogoča odpravo kroničnih težav.
