Pretirana občutljivost in odpor do družabnosti sta medsebojno povezana. Glavni vzrok je prekomerna občutljivost, ki vodi do slabih izkušenj v družabnem življenju. Druženje samo po sebi kot dogajanje je namreč agresivno vedenje, je dogodek, kjer smo agresivni. Na tem mestu naj dodatno pojasnim, kaj pri AEQ metodi razumemo kot agresivno vedenje.

Agresivno vedenje je vedenje, s katerim se premikamo proti nečemu. Agresija je nasprotno od pasivnosti. Agresija sama po sebi ne pomeni nujno nasilja, vendar je nasilje oblika agresije. Če ne znamo pravočasno ustrezno urediti stvari ali jih pustimo, da gredo predaleč, lahko pride do uporabe entropičnih agresivnih čustev druge stopnje, kar lahko vodi v nasilje. Včasih je nasilje edini izhod. V veliki meri pa je to odvisno od čustvene zrelosti osebe in njene sposobnosti, da predvidi prihodnost ter prepreči neželene dogodke ali jih usmeri v drugo smer, da ne pride do nasilja, hkrati pa uporabi agresijo na konstruktiven način.

Zakaj je agresija tako pomembna?

2. Newtonov zakon jasno pove, da če želimo spremeniti smer ali hitrost gibanja določenega telesa, moramo nanj delovati z določeno silo. To pomeni, da s kinetično energijo vplivamo na gibajoče se telo (bodisi živo ali neživo), da spremeni hitrost ali smer gibanja. Če so stvari kronično neustrezne ali neučinkovite, je potrebna sprememba. Če te spremembe ne izvedemo, stanje ostane kronično enako. Če so stvari neučinkovite ali neustrezne, se te težave ponavljajo, dokler ne postanejo tako velike, da lahko pride do uničenja ali, v primeru človeka, tudi do smrti.

Če želimo nekaj kroničnega spremeniti, moramo uporabiti 2. Newtonov zakon in na tisto, kar želimo spremeniti, vplivati s silo. To pa takoj prinese potrebo po agresiji, saj brez nje oseba ne more vplivati ali doseči spremembe. Če je oseba pasivna, kar je nasprotje agresivnosti, potem le čaka, da se stvari spremenijo same od sebe. V takem primeru izgubi škarje in platno ter sposobnost, da z lastno zavestjo vpliva na spremembe tako, da se upoštevajo tudi njeni interesi ali interesi tistih, ki so vključeni v ta proces.

Pretirana ali prevelika občutljivost neposredno negativno vpliva na primerno uporabo agresivnosti. Kaj pa se zgodi, ko vključimo agresivno vedenje, da bi aktivirali 2. Newtonov zakon? Sproži se 3. Newtonov zakon.

3. Newtonov zakon pravi, da vsaka akcija sproži nasprotno enako močno reakcijo. Če pa je oseba, ki sproži akcijo oziroma agresivno vedenje, preveč občutljiva, da ne more prenesti enake nasprotne reakcije (ki neizogibno sledi po 3. Newtonovem zakonu), nastane težava. Namesto da bi se kinetična energija, s katero je oseba vplivala na nekoga drugega, usmerila v spremembo zaradi tega, ker jo je ta oseba motila, ovirala ali ogrožala, se dogajanje obrne. Oseba, na katero vplivamo, se po 3. Newtonovem zakonu odzove z nasprotno reakcijo. Če smo sami preveč občutljivi, se namesto nje umaknemo mi, kljub temu da smo želeli, da se spremeni ona.

V takem primeru pride do visoke neučinkovitosti pri uporabi agresivnega vedenja. Oseba izgubi sposobnost vplivanja na okolje in ne more vplivati na tisto, kar jo moti, ogroža ali omejuje. Posledično se poskuša umakniti iz okolja, saj če nima vpliva, postane v tem odnosu neučinkovita. Neučinkovitost pa odbija, razdvaja, je neprivlačna in nas vodi stran od interakcije. To je tudi razlog, da preveč občutljivi ljudje pogosto postanejo manj družabni.

Zakaj pa otrok postane preobčutljiv?

Če starš ne zna učinkovito uporabljati agresivnega vedenja za reševanje problemov, otrok poišče boljšo rešitev, ki je lahko ta, da se težavam izogne. To pa stori tako, da se omeji, osami, postane ciničen ali sovražen ter ustvari distanco med sabo in drugimi. Na ta način ima manj težav, a hkrati tudi manj užitka in lepih stvari, ki jih prinašata družabnost in druženje.

Tako kot vsaka stvar ima tudi občutljivost dve skrajnosti oziroma kontrasta, in če se zataknemo na eno stran – bodisi da smo preveč občutljivi ali pa nam nič ne pride do živega – to nikoli ni dobro.

Preobčutljivost otroka lahko pojasnimo tudi s temeljnim načelom AEQ odnosov, ki pravi, da mora imeti otrok tistega, kar staršu primanjkuje, preveč. In obratno, kar ima starš v izobilju, mora imeti otrok premalo. To temelji na zakonu ravnovesja.

Če je otrok preveč občutljiv, to pogosto pomeni, da je eden od staršev premalo občutljiv. Neravnovesje v družini vodi v neučinkovitost njenega delovanja, kar najbolj vpliva na otroka, saj je najbolj občutljiv člen družine. Posledično se otrok zateče v nasprotno vedenje, da bi vsaj delno uravnotežil in zmanjšal to neravnovesje. Otrok tako nadomesti pomanjkanje nečesa, kar je za delovanje družine zelo pomembno.

Če torej opazite, da je vaš otrok preveč občutljiv, se ne sprašujte, kaj je narobe z njim, temveč kaj je narobe z vami, vama kot staršema in okoljem, v katerem otrok živi. Če se udeležujete AEQ programov, se kot posledica rednega izvajanja AEQ vaj vaša senzorna amnezija ali odtujenost postopoma manjša, in tako lahko vedno bolj jasno vidite, da je otrokovo vedenje posledica, ne pa vzrok težav.

Nato se lahko zavestno lotite povečevanja svoje občutljivosti in uravnavanja tistega, česar vam primanjkuje, zaradi česar ima otrok tega preveč. Ko boste to pomanjkanje dvignili na ustrezno raven, bo otrok lahko zmanjšal svojo preobčutljivost.

Zmanjšana občutljivost poveča otrokovo sposobnost uporabe agresivnega vedenja, saj se manj boji odziva. Ko bo prišlo do reakcije na njegov vpliv na okolje, ki ga moti, ovira, ogroža ali omejuje, se ne bo umaknil, popustil ali pobegnil, temveč bo vztrajal pri svojem. S tem bo postopoma postal bolj učinkovit pri reševanju težav. Tako tudi ne bo prisiljen ustvariti oklep kronično napetih mišic in kronično aktiviranega simpatičnega stanja avtonomnega živčnega sistema, ki mu omogoči premik iz preobčutljivosti v otrdelost in neobčutljivost, ki bo potem njegovega otroka potisnila v preobčutljivost in nevrotičnost in histeričnost ali maničnost vedenja v boju za staršev odziv.

Če želite rešiti problem, morate namreč uvesti spremembo. Da bi dosegli spremembo, pa je potreben agresiven vpliv, kar pomeni pritiskanje na tisto, kar želite spremeniti. Sprememba pa vedno povzroči upor ali odpor.

To postane še večja težava, če otrok ne odrašča celostno in odraste samo telesno, čustveno pa ostane na ravni otroka ali najstnika. Takrat dobimo osebo katere telo je sposobno ustvariti močna čustva zavest pa ni sposobna nadzorovati izhodnega vedenja te osebe.

Občutek krivde staršev, ki čutijo in pogosto vedo, da otroku niso dali dovolj pozornosti, ga postavili na drugo ali celo tretje mesto v njegovem otroštvu in raje bili pridni v službi ali pa zelo aktivni v športu, skrbeli za zakon svojih staršev, podpirali čustveno nezrelega starša in s tem sabotirali svoj partnerski odnos, kjer je potem odraščajoč otrok prevzel vlogo odsotnega partnerja, jim omogoča da pogledajo čez prste odraščajočemu otroku.

Ta pa postaja vse bolj trmast, občutljiv, ogorčen in občutljiv, ker je poln sovraštva do okolja, ki ga je pustilo na cedilu.