Jeza je oblika življenjske energije, katere naloga je vplivati na okolico ter vzpostaviti ravnovesje v odnosu, ki nas jezi, oziroma ga spremeniti. Če v preteklosti nismo mogli vplivati na to, kar smo želeli, kljub temu da smo skozi čustva izrazili vse, kar smo lahko, smo ta čustva morali potlačiti ali pa izraziti na neučinkovit način.
Sprva smo lahko čustva jasno usmerili le proti mami ali očetu, kadar sta storila nekaj, kar nas je jezilo. Starš bi moral ta agresivna čustva občutiti, saj so bila jasno usmerjena in dovolj močna, da bi jih zaznal in se zaradi njih počutil neprijetno. Otrok bi moral biti staršu dovolj pomemben, da bi že relativno šibka čustva opazil in jim pripisal dovolj pomena za primeren odziv. Čeprav otrok starša ne more fizično poškodovati ali ogroziti, bi mu morali dati primerno veljavo in vpliv, da bi lahko uredil tisto, kar ga moti, ovira ali ogroža.
Problem nastane, če ima starš podzavestno “debelo kožo” (znaten kroničen SMA), saj so takrat impulzi in vplivi otroka preveč blokirani, da bi dosegli staršev zavestni nivo in bi ta doumel dejansko stanje otroka. Če k temu dodamo še mater, ki zaradi ločenosti med telesom in zavestjo svet gleda pretežno iz leve možganske polovice in tako otroku ne more dodeliti potrebne pomembnosti, je otrokova sposobnost vplivanja na starša in okolico še dodatno otežena. S tem se povečuje verjetnost negativnih in agresivnih reakcij starša na otrokove pozive po spremembi okolja.
Običajno, zaradi pomanjkanja zavedanja dejanskega stanja in podzavestno aktiviranih odvisnih odzivov, ki jih je starš doživljal v svojem otroštvu, ta poskuša otroka odvrniti od jeze. Otrok kmalu spozna, da je za to čustvo, ki je bilo namenjeno vzpostavitvi ravnovesja, dobil negativno reakcijo iz okolja in je bil prisiljen jezo razredčiti. Na to se običajno odzove tako, da čustvo zadrži in ga prilagodi zahtevam okolja. Eden od odzivov je, da namesto na starša in družinsko okolje to jezo prenese na cel svet. Nekateri to izražajo navzven drugi navznoter. Nekateri proti celemu svetu, nekateri proti posameznim delom sveta, nekateri kronično spreminjajo svet, drugi ga kronično prezirajo in se umikajo v osamo. Načinov, kako bes in gnev projicirati na okolico je obilo.
Ko se ta vzorec razvije in osebo začne jeziti vse, noče več videti sveta takšnega, kot je – z dobrimi in slabimi deli – ampak vidi le slabo. To mu omogoča, da stopnjuje projekcijo besa in gneva v okolico, saj zaradi senzorne amnezije ne more prepoznati doma in staršev kot izvora tega sovraštva. Ker tega ne zaznava, tudi ne more spremeniti stanja na izvoru, kar le še poslabša položaj in vodi v vedno večje sovraštvo do sveta ter vedno bolj črnogledo selektivno dojemanje okolice, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Podobno je nekoč dejala Madonna v enem intervjuju: dlje, ko si na svetu in bolj, ko ga spoznavaš, več stvari vidiš, ki te jezijo.
Potlačena jeza, ki jo je otrok ustvaril in nato prenesel vase, skozi življenje povzroča neravnovesje v njegovem telesu. Kljub temu, da se potlačene jeze ne zaveda, jo mora neselektivno širiti okoli sebe. To zahteva čas in energijo, saj se mora truditi, da jeza ne izbruhne in postane nevarna zanj in za druge. Takšna nesmotrna poraba energije skozi podzavestno izražanje čustev ga tudi utrudi, zaradi česar ima še manj možnosti, da bi prepoznal dejansko stanje in njegove vzroke. Običajno niha med manijo in paranoičnostjo na eni strani, ter depresijo, obupom in pesimizmom na drugi strani.
Predstavljajte si, kako bi bilo, če bi vas nekdo vsak dan desetkrat zelo prestrašil. Ne bi več imeli moči, da bi zavestno razmišljali in usmerjali svoja čustva v okolico, saj bi porabili ogromno energije za refleksne reakcije strahu. Zato pogosto rečemo: “Nehaj me utrujati s tem” ali “Na živce mi greš.” Če smo kronično utrujeni od strahu, ne moremo narediti dovolj konstruktivnega, da bi spremenili sebe ali odnos okolice do nas. Zaradi tega se pojavi še občutek krivde. Sprva je krivda zavestno čustvo, vendar ko smo v tem stanju dovolj dolgo in ne moremo ničesar storiti, da bi bilo bolje, se krivda spremeni v kronično in vedno bolj podzavestno obliko.
Če se takšen odnos stalno ponavlja, se prestavi v podzavest in avtomatizira. Tako dobimo nenehno zakrčen prsni koš zaradi potlačene krivde, na primer zato, ker se z otroki nismo dovolj igrali v njihovem otroštvu. Kaj pa se zgodi, ko dobimo vnuka? Zaradi občutka krivde si želimo drugo priložnost in se preveč navežemo na vnuka. Vnuk ima tako preveč “staršev”, kar vodi v različne težave, saj otrok ne more zdržati tega pritiska.
Aleš Ernst, avtor AEQ metode
