Zdravo Aleš,

Izkušnja na programu je bila zelo intenzivna in ima še vedno vpliv. Prvotno sem se zanj odločila, da bi lahko vsak dan vodeno delala AEQ vaje, saj sem poznala njihovo moč, a mi jih je bilo izreden izziv izvajati sama. Prav tako se mi je tema odnosa z otrokom zdela zanimiva in primerna, saj že dlje časa urejam odnos s starši, poleg tega pa s partnerjem načrtujeva družino in sva tik pred začetkom programa dobila potrditev, da sem noseča. Tako sem program začela z namero, da primarno urejam podzavestne vzorce s starši, ki jih nisem hotela prenašati v prihodnosti na hči.

Za sabo sem že imela Program za urejanje odnosa s starši in šolanje za učiteljico AEQ metode osnovne stopnje. Tako sem poznala tvoj način in kontekst večine razlag ter za sabo imela že precej akcij, s katerimi sem počasi, a vztrajno, urejala meni najpomembnejše odnose ali pa sem vsaj začela z urejanjem le-teh. A vseeno, že prve vaje na programu so mi bile zahtevne, čeprav smo se komajda premikali. Tako sem vedela, da delujejo, saj je telo začelo kazati zakrčenosti, ki so že bile tam, le da jih dotlej nisem opazila, saj nisem dovolj dobro čutila svojega celega telesa.

Tvoje razlage pred in po vajah ali dihalnih protokolih so mi bile zanimive in ravno prav globoke. Nisem si mogla pomagati, da ne bi delala zapiskov, čeprav si nam predlagal, da jih ne, saj bomo slišali to, kar potrebujemo v tistem trenutku in nas lahko preveč informacij, sploh zapisanih, pelje v premlevanje ter nas odvrne od delanja akcij. Zato sem bila sploh v drugi polovici programa še posebej pozorna na to, da imam skoraj vsak dan pogovor, ki enega od meni pomembnih odnosov premakne naprej. Zadnja dva tedna programa sem preživela veliko časa s starši in imela nekaj zelo težkih, a potrebnih pogovorov glede mojih kroničnih bolezni v otroštvu, kako vidim našo dinamiko sedaj ter kje bi si želela sprememb in zakaj.

V tem času sem na žalost imela tudi spontani splav, ki me je fizično in čustveno zelo pretresel. Sprva je za to vedel le partner in sem pomislila, da staršem ne želim delati nepotrebnih skrbi s to novico, saj niti nista vedela, da sem bila noseča. Poleg tega sem se bala, da bi me njuna reakcija le še bolj pretresla. Vzela sem si nekaj dni zase, da se vsaj malo sestavim. Medtem sem odkrila, da je to pomemben del življenja in da nam ne delam usluge s prikrivanjem, ter staršema povedala. Tudi ta pogovor z njima je bil nabit s čustvi, a sem se počutila dovolj močno, da speljem pogovor, brez da se zlomim; čeprav njuna prva reakcija ni bila taka, kot bi si jo želela. Vsaj na moji zavestni ravni ne. Čez nekaj dni sta izrazila sočutje, ki sem si ga želela in zanj tudi ves čas prosila.

Med programom sem se učila, kako se lotiti težkih, a potrebnih pogovorov, o vztrajanju, čeprav sprva naletim na upor, o pomembnosti zavedanja svoje preteklosti ter poznavanju, kakšne odnose so imeli moji predniki in da je še kako pomembno, da večino svoje energije usmerjam v svojo sedanjost in prihodnost, t.j. partnerja in bodočo družino. In s tem postopoma prekinem vzorec, ki sem ga prevzela od staršev, ki sta se kot odrasla pretirano ukvarjala s svojimi starši, čez meje potrebne občasne pomoči. Saj vem, da me brez konkretnih sprememb čakajo njune kronične težave in bolezni, moje bodoče otroke pa moja preteklost.

Hvala ti za tvoje znanje, vodenje in razlage. Zaradi tega v svojem življenju postopoma delam spremembe, ki so se mi včasih zdele nemogoče. Seveda bi si želela še hitrejši napredek, a sedaj vem, da s prehitevanjem na dolgi rok ničesar ne pridobim.

Lep pozdrav,