Refleks travme nastane zaradi nesreče ali poškodbe, lahko pa tudi kot odgovor telesa na prežečo nevarnost. Pojavi se tudi kot posledica kroničnih nesimetričnih obremenitev (natakarji, frizerji, tenisači, rokometaši …) in posledično specifičnih adaptacij pri delu ali športu. Pri zlomu noge na primer se mišice zlomljenje noge zaradi šoka napnejo, da tako zmanjšajo bolečino poškodbe, kasneje pa se napnejo mišice na nasprotni strani trupa, ker morajo nase prevzeti obremenitev teže celotnega telesa namesto poškodovane noge. V času rehabilitacije poškodbe ta sprememba pogosto postane trajna ter preprečuje enakomerno obremenitev nog.
Na aktivacijo refleksa travme enako vplivata tudi čustvena bolečina in psihična travma. Beseda, kretnja ali odnos vplivajo na povečanje mišične napetosti enako kot udarec, padec, zlom. Ko nam na primer mati stre srce, ker spoznamo, da nas sovraži, zakrčimo levo stran prsnega koša in celotno levo stran telesa. Ko nas oče pusti na cedilu in nam ne priskoči na pomoč, čeprav bi nam lahko, nas stisne po desni strani telesa. Če moramo potlačiti bes in prezir, se aktivira mišična napetost po desni strani, kar vodi v enake posledice za našo držo in gibanje kot zlom desne noge. Podobno posledico za levo stran telesa povzroči to, da ne smemo pokazati, da nekoga ljubimo, ali pa da neka oseba zlorablja naše sočutje, usmiljenje ali naklonjenost.
Refleks travme je vedno posledica izogibanja bolečini, tako fizični kot psihični.
Refleks travme je nujen odziv telesa na nevarnost in nemoč, pri čemer soma išče izhod iz tega položaja z begom ter spremembo smeri gibanja in vpliva, ki je potrebna, da dosežemo nujno spremembo v življenju. Podobno kot pred grožnjo na cesti instinktivno spremenimo smer vožnje, da se ji izognemo. Če je grožnja akutna in lahko s spremembo smeri pobegnemo pred nevarnostjo in nemočjo, se refleks travme ne spremeni v kronično obliko. Kronična oblika pa je dolgoročno škodljiva, saj se nanjo navadimo in je ne zaznamo več, zato je tudi ne moremo odpraviti. Omejuje nam izbiro smeri in nas nevede vodi. AEQ somatika je usmerjena v vpliv na kronične oblike refleksa travme z zmanjševanjem senzorno-motorične amnezije, in sicer predvsem pri stanjih, pri katerih je vzrok za refleks travme telesna poškodba. Če je izvor kroničnega refleksa travme v psihični bolečini in odnosih, pa je treba poiskati pomoč pri AEQ učitelju, saj je za izhod treba povečati čustveno zrelost, česar pa AEQ somatika ne omogoča v primerni meri.
Aktiviran refleks travme je podoben vožnji s kolesom, ki ima zvito krmilo, ki vleče v eno smer. V to smer je lažje zavijati, v nasprotno pa težje. Zato ta refleks, če je kronične oblike, vedno bolj vpliva na naše odločitve, ki nevede postajajo ponavljajoče se in nas vodijo v gibanje izgubljenega v puščavi, ki se vrti v krogu in se kar naprej vrača na isto mesto ter tako izgublja čas in energijo ter ostaja v distresu.
Refleks travme se navzven kaže različno: z nagnjenostjo glave ali telesa na stran, z različno višino ramen, različno razprtimi očmi, šepanjem ali neenakomerno dolžino koraka ter z neenakomernimi amplitudami gibov rok pri hoji. Običajno si je človek, ki ga bremeni ta refleks, poškodoval roko ali nogo ali pa prejel močan udarec v bočno stran trupa. Zato se lažje obrne v eno stran kot v drugo; ko hodi, pa njegova stopala oddajajo različen zvok. Pri močnejši aktivaciji tega refleksa se oseba z obrazom preneha obračati k sogovorniku.
Refleks travme je vedno posledica izogibanja bolečini. Ko nas nekje boli, se hočemo pred bolečino zaščititi, zato spremenimo držo in gibanje. Naredimo vse, kar lahko, da ne bi bolelo.
Ima pa refleks travme še dosti globljo komponento, s katero se ukvarja AEQ metoda. Tu je pogosto nujno sodelovanje z AEQ učiteljem, ki je globljo raven svojega refleksa travme začutil in ni pobegnil v senzorno-motorično amnezijo, temveč se je v procesu AEQ šolanja z njo uspešno soočil. Le oseba, ki je z AEQ vajami uspešno vplivala na svoj refleks travme ter ga s spremembo vedenja in odnosov zmanjšala in dovolj spremenila, da razume stanje pri učencu, ga lahko primerno podpre in vodi, saj učenec taki osebi tudi bolj celostno zaupa.
Kronično aktivirani mehanizem refleksa travme onemogoči boj proti temu, kar nas ogroža, ali pa beg proč od tega, kar nam povzroča travmo. Sistem kronično aktivira refleks travme, da se lažje navadimo na to, kar nas ogroža, in se sprijaznimo s prepričanjem, da drugačno vedenje ni mogoče. Refleks travme s tem prepreči dolgoročno hujše posledice, ki bi jih utrpeli, če bi sledili občutkom ter izvedli spontano in avtentično dejanje kjub pritisku okolja, ki nas ogroža, saj bi ob našem boju ali begu ta grožnja lahko postala še močnejša in nevarnejša. Če začutimo nemoč, se je bolje prilagoditi kot umreti. Sistem tako prepreči, da bi bila travma še hujša in da bi trajala dalj časa. Primer tega je recimo refleks travme po desni strani, da otrok ne čuti, kako ga očim ne mara in kako ga sovraži, ker ni njegov sin, in tako manj močno občuti razliko med odnosom, ki ga ima očim do njega, in odnosom, ki ga ima očim do svojega otroka.
Primer: Otrok ne želi v vrtec
Otrok ne želi v vrtec, ker čuti, da bi moral biti z mamo. Mati je ujeta v nedelujoč partnerski odnos in je v sebi osamljena, prestrašena ter potrebna skrbi in pozornosti, ki je v partnerskem odnosu manjka. Otrok, ki ga vodi preživetveni nagon, skuša dati materi, kar potrebuje, saj s prilagajanjem staršu ohrani povezavo, od katere je življenjsko odvisen. Čuti, da mati ne sme ostati sama in da ga potrebuje, čeprav ona zavestno ve, da ga mora peljati v vrtec, ker drugače ne more v službo. Otrok se zato odhodu v vrtec upira, hkrati pa to mater ovira in moti, vendar ne razume pravega vzroka za otrokov odpor do vrtca in dojema otrokovo navezanost nanjo kot pretirano, saj ne vidi preslabe povezanosti med sabo in partnerjem. Otrok tako prejema nasprotujoči si sporočili: od enega dela matere, da ni dobro, da jo zapušča, od drugega dela pa, da mora v vrtec. To pri otroku povzroči močno notranjo bolečino in simpatično stanje avtonomnega živčnega sistema, ki vpliva na njegovo vedenje in moti materino življenje. Otrok mora tako preprečiti, da bi materino stanje vplivalo nanj in s tem povzročalo vedenje, ki mamo vedno bolj moti in ki ogroža njegov odnos z njo. Mati se svojega podzavestnega stanja ne zaveda in ga tako ne spremeni. Pritisk spremembe je na otroku, ki mora zato zmanjšati občutljivost na materin vpliv, ki ga spravlja v težave pri materi in okolici. Stanje uredi tako, da povečuje napetost po levi strani trupa (še posebej na področju prsnega koša), kar privede do stanja, ki je glede kronične mišične napetosti enako, kot če bi si zlomil levo nogo ali pa si večkrat izvinil levi gleženj.
Pomembno je tudi vedeti, da takšna mišična zakrčenost, ki nastane kot posledica kroničnih čustvenih travm in poškodb psihe, povečuje verjetnost telesnih poškodb na določeni strani telesa ali določenih delih telesa (noga, roka, trup, glava), s katerimi se neki vzorec mišične napetosti okrepi in utrdi. Pri vseh strankah lahko s pogovorom, aktivnim delom na mizi in z analizo odnosov v njenem otroštvu povežemo kronične poškodbe z refleksom travme. Enak razlog ima tudi skolioza, saj se je moral otrok preoblikovati, da je ustrezal kronično nedelujočemu odnosu med starši in ga tako ohranil zaradi svoje varnosti in preživetja.
To povzroči spremembe povsod po telesu, močno vpliva na zaupanje v noge in tla, opazno vpliva na učinkovitost hoje in gibanja ter nezavedno omejuje raznovrstnost, spontanost in ustvarjalnost. Ravnotežje je za človeka, ki je po naravi pokončen, še posebej pomembno. Ko pa se zaradi refleksa travme naše telo začne nagibati, to vpliva na tiste telesne strukture, ki so se z evolucijo razvile, da telesu omogočajo pokončnost. Posledice so lahko nagnjenost trupa, rotacija medenice, ramen, hrbta in vratu, sčasoma pa se lahko razvijejo resnejše težave: šepanje, artritis, bolečine v stopalih, omejena rotacija v kolkih, skolioza, kronična utrujenost, krajša noga …
Iz prihajajoče knjige AEQ somatika, Pot iz kroničnih težav z AEQ pristopom; Avtor Aleš Ernst
