V najširšem pomenu besede se „ego“ nanaša na našo zavestno doživljanje samih sebe – torej občutek „jaz“ ali lastne identitete. Pojem izvira iz psihologije in filozofije, kjer je bil skozi čas različno razložen. Najpogosteje je v širši kulturi znan v okviru psihoanalitične teorije Sigmunda Freuda, ki je strukturo psihe razdelil na tri osnovne dele: id (nevezani nagoni), ego (jaz) in superego (nadjaz).
Freudov pogled:
- Id predstavlja nezavedne, nagonske vzgibe in želje (na primer nagon po hrani, spolnosti, agresiji ipd.).
- Ego je tisti del, ki poskuša uravnotežiti zahteve ida z zunanjimi realnimi pogoji in z zahtevami superega. Ego se torej trudi, da bi zadostil impulzom, vendar upošteva tudi družbene in moralne omejitve ter resničnostne razmere.
- Superego je poenostavljeno naša vest ali notranji moralni kompas, ki nam narekuje, kaj je prav in kaj narobe, pogosto pa temelji na družbenih in starševskih vrednotah.
V vsakdanjem jeziku se beseda „ego“ pogosto uporablja za označevanje občutka lastne pomembnosti, samozavesti ali celo nadutosti. V tem smislu nekdo z „velikim egom“ pomeni, da se ima za pomembnejšega, kot je morda v resnici, ali da prevladujejo njegovi interesi in potrebe nad potrebami drugih.
Filozofska razsežnost: Tudi mnogi filozofi in duhovni učitelji govorijo o egu kot o navideznem centru zavesti, ki ga sestavljajo naši spomini, navade, prepričanja in občutki ločenosti od sveta. Po nekaterih duhovnih tradicijah (npr. budizmu) se občutek „jaz sem ločen od vsega“ obravnava kot iluzija, ki povzroča trpljenje, zato usmerjajo k spoznanju enosti ali ne-dualnosti.
Skratka, ego je kompleksna, večplastna ideja, ki sega od psiholoških razlag o organiziranju človekove osebnosti pa vse do filozofskih in duhovnih vidikov samospoznavanja.
Ego v AEQ metodi igra pomembno vlogo pri razumevanju in uravnavanju odnosa med zavestjo, telesom in okoljem. V AEQ metodi ego ni zgolj psihološka ali filozofska kategorija, temveč je tesno povezan z našimi somatskimi vzorci, odzivi ter zmožnostjo za prilagoditev spremembam. Ego lahko razumemo kot dinamično komponento zavesti, ki upravlja z našimi obrambnimi mehanizmi, percepcijo in načinom, kako zavestno dojemamo ter usmerjamo svoje telo v prostoru.
Metoda poudarja, da neravnovesje ega – bodisi preveč rigidno bodisi preveč pasivno – vodi v nezmožnost učinkovite povezave med zavestjo in telesom. Preveč močan ego lahko zavira prožnost ter preprečuje občutenje sprememb, medtem ko prešibek ego pomeni nezmožnost prevzema odgovornosti za svoja dejanja in odločitve.
Ključna naloga pri AEQ metodi je ozavestiti delovanje ega skozi učenje AEQ metode, ki pomaga identificirati omejitve in avtomatizirane vzorce gibanja ter jih postopoma spreminjati v bolj zavestne in učinkovite ego vzorce. Tako ego postane bolj uravnotežen in podpira našo čustveno, telesno in mentalno rast.
