Izražanje čustev, kot so jeza, negativnost in napadalnost, je pri otrocih pogosto obsojano ali kaznovano, kar v neravnovesje v otrokovem čustvenem in telesnem razvoju. Že v preteklosti je družba tovrstna čustva pogosto obravnavala kot nesprejemljiva, posledično pa so otroci doživljali kazni, ki so jih naučile, da čustev ne smejo odkrito izražati. Tak pristop ustvarja dolgoročno neustrezen odnos med starši in otroki, kjer so prvi v vlogi nadzornikov in kaznovalcev, otroci pa v vlogi tistih, ki morajo svoja čustva zatirati in potlačevati. Ta težava postane še večja, če imata starša SMA in ne prepoznavata točno in zanesljivo svojih čustev. Ne ločita dovolj dobro med lastno jezo, besom, gnevom, srdom, protestom, prezirom …
Otrok pa se uporabe čustev uči predvsem s tem, kako čustva uporabljajo starši. So kot ogledalo, ki kaže starševo vedenje. To ogledalo pa ima še eno neprijetno lastnost. Bolje kaže starševa podzavestna čustva (srednja stopnja čustev po AEQ metodi) kot njegova zavestna čustva (čustva višje stopnje po AEQ metodi) in tako staršu kaže, kdo je v resnici. Podobno kot ogledalo v pravljici Sneguljčica. In starši smo običajno čarovnica, ki ne prenese resnice, ki jo ogledalo kaže in od ogledala zahteva, da prikaže tisto, kar čarovnici ustreza in o čemer je čarovnica prepričana ne glede na to, da to ne drži več.
Dve ali tri generacije nazaj je bila tako jeza, bes in gnev otroka do starša prepovedana, med tem ko so starši na otroke, ki so bili večinoma breme, ovira in težava brez zadržkov usmerjali vsa ta čustva. V sodobnem času je ogledalo počilo in občutek krivice, ki smo ga kot otroci razili zaradi takega odnosa staršev do nas je ustvaril gibanje nihala v drugo skrajnost odnosa med staršem in otrokom.
Tako se v današnjem času se pogosto srečujemo z nasprotnim izzivom, saj otrokom dovoljujemo skoraj vse, ne da bi jih učili zdravega načina izražanja jeze in drugih negativnih čustev. Pomembno je razumeti, da otrokovo dojemanje sveta temelji na precej črno-belem pogledu. Otroci še nimajo razvitih zmožnosti, da bi svoja čustva racionalno nadzorovali in razumeli. Soočenje s sistemom vrednot, prepričanj in omejitev, ki jih postavljajo starši, lahko pri otroku sproži notranjo napetost in jezo, še posebej, če tega sistema ne razume ali ga doživlja kot nepotrebno omejitev.
Mnogi starši napačno tolmačijo izražanje otroške jeze kot neposreden napad na svojo avtoriteto, kar vodi v poskuse zatiranja tega čustva. Otroci posledično začnejo potlačevati svojo jezo, kar dolgoročno pogosto vodi v zatiranje vseh vrst negativnih čustev. Sčasoma postanejo “pridni” in “zlati”, vendar je to le navidezna zunanja slika, ki prikriva globoko notranjo avtomatizacijo njihovega odzivanja na čustvene situacije.
Takšno potlačevanje močno vpliva na otrokovo telo in način dihanja. Povezano je z občutkom strahu, ki ustvarja kronično napetost v mišicah, zlasti v trebuhu, vratu in čeljusti. To stanje dolgoročno zmanjšuje elastičnost tkiv, zavira naravno sproščenost in vodi v telesna neravnovesja, ki se lahko kasneje v življenju pokažejo v obliki astme, bronhitisa, glavobolov, migren in drugih težav.
Starš, ki se uči AEQ metode, postopoma pridobiva večji stik s svojimi telesnimi občutki in čustvi. Skozi proces začne razumeti svoje čustvene odzive, kot so jeza, frustracija in nezadovoljstvo, in se nauči, kako jih lahko na zdrav način izrazi, ne da bi s tem škodil sebi ali drugim. Tako ima tudi njegov otrok vedno večje možnosti, da ustvari zdrav in zrel odnos do jeze in da zna jezo pravilno definirati in jo tudi uporabljati. Tako bo tudi bolj pravilno in učinkovito uporabljal bes, gnev, protest in prezir ter znal vedno bolje postavljati meje sebi in drugim.
Aleš Ernst, avtor AEQ
