Pri svojem delu opazim in občutim, kako pomanjkanje časa in preveč vplivov iz okolja uničuje partnerske odnose. Opažam, da pari, ki pri meni iščejo pojasnitve in razlage za neučinkovit partnerski odnos, to prepoznajo šele, ko se soočajo z vzroki za resne težave v odnosu in ko je občutek odtujenosti med partnerjema premočan. Podobno je pri tistih, ki želijo analizo vzrokov za samskost ali kronične težave, ki izvirajo iz dejstva, da nimajo partnerskega odnosa. Kot učitelj AEQ metode opažam, da prav preobilica dražljajev in nenehna hitenja uničujeta sposobnost posameznikov, da ustvarjajo in vzdržujejo globok in čustveno močan odnos s partnerjem.
Pomanjkanje časa je postalo standardna težava sodobnega življenja. Ko pa temu dodamo še nenehne zunanje vplive – od dela, socialnih medijev, elektronskih naprav do pričakovanj družbe, kako naj živimo – ustvarjamo pravo recepturo za čustveno oddaljevanje in izgubo stika z našo resnično notranjo potrebo po povezanosti. Preobilica dražljajev vpliva na naš živčni sistem in nas oddaljuje od naravne sposobnosti telesa, da se prilagaja, sprošča in vzdržuje notranje ravnovesje. To najprej povzroči, da se začne razpadati partnerski odnos znotraj nas, kar povečuje nepovezanost in zmanjšuje sočutje med zavestjo in telesom, kar posledično povečuje napetosti v telesu in jih preoblikuje v kronične težave. Ta nezmožnost sprostitve nato negativno vpliva na kvaliteto odnosa s partnerjem.
Pri delu opazim tudi, kako so stranke v svojih odnosih napete, razdražljive, pretirano navezane ali pa odtujene in nezmožne komunicirati na globlji ravni. Veliko ljudi preprosto ne opazi, kako močno jih okolje izčrpava in kako prekomerna stimulacija vpliva na njihovo zmožnost prisotnosti in zavedanja v trenutku. Partnerski odnosi pa so tisti, kjer se ta nezmožnost prisotnosti najbolj izrazi, v obliki odtujenosti do osebe, s katero bi morali znati vsaj za nekaj časa postati eno. Sposobnost in zmožnost, da čutimo in vemo, kdo smo v resnici, je pogoj, da se lahko postavimo v vlogo ali kožo druge osebe. To je izjemno pomembna sposobnost za dolgoročen partnerski odnos. SMA (senzorno-motorična amnezija) nas v tem zelo omejuje in nam onemogoča, da vemo, kako je biti v naši koži, kar logično preprečuje, da bi razumeli, kako je biti v koži drugega.
Preveč ugibamo in predvidevamo, kako vplivamo na partnerja, s tem pa izgubljamo realne povratne informacije o reakciji na naša dejanja. Razvijemo informacijski vakuum, kjer si domišljamo ali napačno interpretiramo, kako vplivamo na druge, kar vodi v nezmožnost primernega razumevanja posledic naših vplivov. Postopoma SMA dovolj popači naš moralni kompas, kar poveča neodgovorno vedenje v odnosu, nezaupanje in krivdo pri enem ali obeh partnerjih ter ustvarja odbijajoč odnos in slabo izkušnjo, ki vodi v odpor do biti z nekom in od nekoga. Ni lahko biti z nekom, če se ta oseba ne zna ali ne more postaviti v tvojo kožo brez popačenosti ali vpliva lastnega interesa.
AEQ metoda temelji na postopnem dvigu zavedanja telesa, gibanja, dihanja in čustvenega stanja. Ko postajamo bolj zavestni o tem, kako se gibamo in kako dihamo, postajamo tudi bolj zavestni o tem, kako vstopamo v odnose. Pomemben del uspešnega partnerskega odnosa je zmožnost, da se najprej povežemo s sabo, šele nato lahko resnično in globoko komuniciramo s partnerjem. Pomanjkanje časa ni zgolj izgovor, je resnična posledica naše nezmožnosti, da uravnotežimo svoj notranji svet z zunanjim okoljem. Zato je pomembno, da razumemo, kako prekomerna stimulacija vpliva na našo sposobnost vzdrževanja čustvene stabilnosti in medsebojne povezanosti.
Tudi v partnerskem odnosu je dvig čustvene zrelosti ključnega pomena. Čustvena zrelost pomeni, da znamo prepoznati svoje notranje vzgibe, čustva in reakcije ter jih na primeren način izraziti v komunikaciji s partnerjem. Pomanjkanje tega zavedanja pogosto vodi v naraščajočo napetost, frustracijo in konfliktnost, ki se kopičijo skozi čas. Nezmožnost zavestne komunikacije in sprostitve čustvenih bremen se tako odraža v odtujenosti, neizraženih potrebah in, navsezadnje, v oddaljevanju partnerjev.
V AEQ metodi veliko govorimo o pomembnosti postopnosti in potrpežljivosti. Tudi v partnerskem odnosu sta ti dve lastnosti ključni. Proces izboljšanja odnosa ni nekaj, kar se zgodi čez noč. Začeti moramo pri sebi, pri zavedanju svojega telesa, svojih občutkov in čustev ter postopno vnašati spremembe v način, kako se odzivamo na partnerja in na izzive, ki se pojavljajo v odnosu. S tem, ko postajamo bolj zavestni, postajamo tudi bolj sposobni razumeti svojega partnerja in ustvarjati bolj globoke, iskrene in zavestne povezave.
Ko razumemo in zavestno pristopimo k dvigu lastne čustvene zrelosti, nam to omogoča bolj uravnotežene, globoke in izpolnjujoče partnerske odnose. Vse se začne z našim notranjim delom, tam, kjer se konča prehitra, površinska dinamika vsakdanjika, in se začne resnična povezanost s sabo in partnerjem.
Aleš Ernst, avtor AEQ metode.
