Pozdravljeni,

Po letih truda, da bi bilo kaj drugače v odnosih sem si rekla “to je zadnja stvar, ki jo še poizkusim”. Na prvem programu odnosov se je dogajalo veliko v smislu nenadzorovanega joka in tresenja telesa.

Pri programu čustvene zrelosti pa sem bila že od uvodnega predavanja ves čas v nekem krču, nekje na polovici sem se udeleževala programa le še zato, ker stvari želim dokončati. Velikokrat sem vmes ali na koncu zaspala. Kakšnih deset dni po koncu programa pa sem se zbudila ob partnerju, ki ni zbežal iz postelje pred menoj.

Začuda me ob pogledu nanj ni nekaj jezilo ali pa se mi gnusil njegov vonj iz ust. Lahko bi rekla, da je v prostoru bilo čutiti mir in spokojnost. Sprejemala sem ga z vsem kar je. Tudi z neprijetnim vonjem iz ust. Sledil je šok, da se lahko pogovarjava o vsakdanjih stvareh, da ni čutiti ,da sem nadležna in na koncu sva si izmenjala spontane nežne dotike in dan je minil brez prepira v vzajemnem spoštovanju. Niso vsi dnevi takšni a povečini so.

Med tednom dela v tujini, vendar sedaj pokliče in vpraša kako sem in ni čutiti, da mu je odveč. Ne norčuje se iz mojega dela in vpraša ali potrebujem pomoč.

V pogovoru z ljudmi sem zaznala, da me resnično slišijo, ko odgovarjam na njihova vprašanja. Tudi moj glas spremeni njihovo držo telesa in ton glasu. V pogovoru z sinovoma znam postaviti mejo na miren in spoštljiv način… prav v sebi sem čutila, da se mi v trebuhu ni dvignil pritisk in jeza na njegov bes in nezadovoljstvo. Mirno sem povedala, da so njegove besede neprimerne in nespoštljivo. Pri hčeri mi to ne uspe vedno, je pa bolje.

Imam jasnejšo sliko o odraščanju in vzorcih, ki sem jih imela za pravilne pa so v resnici obremenjujoče.

Lep dan želim,