Včasih so odnosi videti urejeni, ljubeči, harmonični. V resnici pa se za zidovi lepih domov pogosto skrivajo zgodbe, ki jih ne povemo. Tišine, ki bolijo bolj kot besede. In nevidne vloge, ki jih igramo iz dolžnosti, pričakovanj ali strahu, da bomo koga razočarali.
Ta zapis ni sodba. Ni obtožba. Je ogledalo. Povabilo k razmisleku o tem, kako pogosto živimo v dveh resnicah hkrati eni, ki jo prikazujemo na zunaj, in drugi, ki jo v resnici imamo znotraj in je indigo odtis okolja, v katerem smo odraščali.
V zgodbi slončka, ki je želel prinašati red, stik in iskrenost, se morda kdo prepozna. Morda tudi ti. Morda se še vedno trudiš, da bi vse delovalo, da bi bil razumevajoč, močan, “tisti, ki zdrži”. A ob tem pozabljaš nase. Na svojo resnico. Na svojo svobodo.
Včasih pride trenutek, ko se zaveš, da lahko izstopiš. Ne z jezo. Ne s krivdo. Z odločnostjo in mirno močjo. Korak stran ne pomeni konec ljubezni, ampak pomeni začetek spoštovanja do sebe. In pogosto prav ta korak sproži spremembo. Ne samo zate, tudi za druge, ki opazujejo. Tako lahko kot skupnost celostno napredujemo v manj slab jutri.
Ta objava je namenjena vsem, ki čutite, da nekaj ni več prav, a ne veste še, kako naprej. Morda je zdaj pravi čas, da si priznate resnico. In naredite prvi korak. Pa četudi je to le notranji stavek:
»Tega ne igram več.«
Naj bo to začetek spremembe. Ne spremembe iz obsojanja, temveč iz poguma in iz spoznanja, kdo sem, ko me vrv in drevo ne držita več ujetega. Medtem ko čas teče naprej in s sabo prinaša zahtevo po razvoju, ne morem več obstajati v preteklosti. Ne iz dolga do nje, temveč zaradi prihodnosti, ki si zasluži več iskrenosti in manj molka.
Premik ne pomeni nujno razhoda, vedno pa pomeni spremembo. Spremembo tistega, kar ne sme več obstajati tako, kot je bilo. Spremembo, ki jo vodi zrelost in zavedanje, da je obstati brez gibanja isto kot nazadovati.
Tiha moč slona
Za mnogimi vrati domovanj, ki na zunaj delujejo urejeno, prijetno in polno ljubezni, se pogosto skriva drugačna resničnost. Tisto, kar očem ni dano, tisto, kar se skriva v napetih tišinah med pogovori, v prikritih pogledih, v občutku, da je nekaj narobe, čeprav ni mogoče jasno pokazati s prstom. V takih domovih ne poteka boj med osebami, ki bi uredil odnose, poteka mnogo globlji in bolj zahrbten boj med resnico in iluzijo. Med tem, kar se pričakuje, in tem, kar je resnično čuteno. Ta boj ni bučen, je tih, in prav zato tako uničujoč, ker je kroničen.
Na eni strani stoji lep oklep iluzije družinskih fotografij, usklajenih obredov, ponavljajočih se fraze, kot so “tako je prav”, “saj ni tako hudo”, “potrpi še malo”. Na drugi strani pa tih šepet telesa, stiska v prsih, težav z jetri in prebavo, nezmožnost pogleda v oči brez stisnjenega grla, občutek, da nisi slišan, niti ko tiho kričiš z vsem telesom z diagnozo fibromialgije. V tej razpoki, ki nastane med obema svetovoma, pogosto obstane tisti, ki čuti drugače, tisti, ki želi razumeti, čutiti, povezovati in zdraviti toksično okolje in prevzame vlogo kroničnega reševalca. Postopno postane slonček, privezan za drevo toksične tradicije zamer in zlorab v imenu miru in kronične prilagodljivosti drugim.
Slonček ne začne kot odrasel slon. Je majhen, mehak, občutljiv otrok. A hkrati ravno zato čuti stvari, ki jih drugi nočejo, ne smejo ali ne več zmorejo zaznati. Občuti neujemanje med izrečenim in doživetim. Uči se, da ne sme biti prostora za iskrenost, da so čustva nekaj, kar se kronično nadzoruje in ignorira spontanost, avtentičnost in intuicijo iz telesa. V njem se začne prebujati napetost notranji boj za resnico, ki ohranja zdravje. Želi se povezati, želi razumeti, želi, da bi bilo to, kar čuti v sebi, tudi slišano in priznano. A naleti na odpor, nerazumevanje in tih dogovor, da “tega se ne govori”. Tako ostaja privezan ne z verigo, temveč z vedno močnejšo vrvjo iz nevidnih niti vlog, dolžnosti in strahu pred spremembo. Njegova moč, da čuti in deluje iz srca, postane breme, ker v okolju, ki jo potiska v kot, ni prostora za resnico.
Ko poskusi znova in znova spodletijo, ko njegova prizadevanja ostajajo brez odziva, začne dvomiti vase. Ugotavlja, da ne more spremeniti okolja in mu zato ne preostane drugega, kot da začne spreminjati sebe. Sledi procesu, ki so ga v preteklosti že izvedli njegovi predniki. Postane tisti, ki mora vse razumeti, a je sam večinoma nerazumljen. Daje, pomaga, drži ravnovesje, ki ne bi smelo biti takšno kot je in z vsakim dejanjem izgublja stik s sabo. Postane most, po katerem vsi hodijo, a nihče ne vpraša, kje so njegovi temelji in ali sploh želi biti to, kar so mu naložili, da je. Na zunaj močan, notranje pa ločen in izčrpan. Njegov občutek kaosa ni posledica šibkosti, temveč notranjega razkroja, ker ne more biti tisto, kar je. Struktura se ne sklada s funkcijo in to vedno bolj boli. Ker se mora prevečkrat prikrojiti, prilagoditi, ponikniti med teml ko drugim tega ravno zaradi njegove vloge ni treba storiti. V tem stanju tišine in prenapetosti počasi izgublja občutek za svojo pravo moč spremembe, ki jo vsakemu od nas omogoča zavest in telo, če zna razumeti, sprejeti in pravilno spreminjati podzavest.
In potem pride trenutek. Ne nujno glasen, včasih skoraj neopazen. Trenutek, ko se zazre vase in ugotovi: ni vrv tista, ki ga drži, temveč je to njegov strah, da bo, če jo pretrga, uničil vse, kar pozna. A spozna tudi, da če ostane, uničuje sebe. Tokrat ne išče boja, išče svobodo. V tišini, brez drame, si reče: “Tega ne igram več.” Ko naredi korak stran, se nekaj premakne. V njem in posledično v drugih, ki se temu močno uprejo da bo vse ostalo kot prej kot že tolikokrat do sedaj. Slon tokrat ne kriči, ne prepričuje in se ne podredi. Samo gre. In s tem pokaže, da je to mogoče. Da ni treba prenašati vsega. Da ni dolžnost odraslosti v tem, da zdržiš, temveč v tem, da prepoznaš, kdaj je dovolj in kljub stresu veš, kaj je prav za prihodnost, ki bo drugačna, kot je sedanjost, v kateri se ponavlja neustrezna preteklost.
Ob drugih drevesih stojijo drugi sloni. Tudi tiho, tudi prestrašeno. A ko eden gre, se drugi zamislijo. Nekateri ostanejo, ker še ne zmorejo. Drugi pa naredijo svoj korak. Ne zato, da bi krivili, ampak da bi končno začeli živeti bolj usklajeno s sabo, kot tisti, ki lahko ločijo med preživeti, da bi drugi živeli in živeti, da bi lahko šli iz preživetega. Zato je vsak tak slon pomemben. Ne kot rešitelj, temveč kot zgled in vpliv. Ne zaradi govora, temveč zaradi dejanja. Pokaže, da je mogoče živeti drugače, ne le v kronični vlogi, ampak kot celostna čustveno zrela oseba.
Zrelost ni, da ostajaš, ko te duši. Zrelost je, da znaš razločiti, kdaj igra ni več tvoja, če okolje noče spremeniti pravil in principov igre čeprav duši tudi njih, a znajo to bolje ignorirati in se prepričevati da dihati počasneje in globlje ni zdravo, ker kratkoročno poveča bolečino in strah pred lastnimi dejanji v preteklosti, dvoličnosti in izkoriščanju drugih. Da ne iščeš boja, temveč integracijo. Da znaš ločiti med tistim, kar je tvoja odgovornost, in tistim, kar ni več tvoje breme. Sistem, ki temelji na vlogah, bo poskušal ohraniti ravnotežje, a mu to preprečuje, da bi s kratkoročnim premišljenim neravnovesjem ustvaril novo višje ravnovesje. A ko slon pretrga vrv, se sistem spremeni. Morda se ne podre, a dobi priložnost za novo strukturo. Priložnost za več resnice in višjo učinkovitost v prihodnosti.
AEQ metoda ne išče instant rešitev. Vodi skozi proces od zaznave resnice, skozi zavestno spremembo vzorcev, do izbire, ki vedno bolj temelji na občutku in vedno manj na vlogi. Omogoča, da postopoma zorenje nadomesti trpljenje in da stik s telesom postane orodje za stik z realnostjo. Omogoča, da smo manj ujeti v Sizifovo delo, da počasi manjšamo velikost kamna, ki ga valimo in višino hriba, po katerem ga potiskamo proti vrhu. Kljub temu da tega bogovi, ki so nas kaznovali, ker nismo hoteli biti, tako kot so oni hoteli, ne želijo.
Slon, ki gre, ne razlaga veliko, ne prepričuje in le živi drugače kot prej. In s tem pove največ.
Morda, nekega dne, bo še kdo odvezal svojo vrv.
Morda se bo, ob drugem drevesu, začelo nekaj novega.
Ne iz boja.
Iz svobode.
Aleš Ernst, avtor AEQ pristopa
