Zgodba o kraljični na zrnu graha, ki se ji bolečina v telesu zdi potrditev posebnosti, ni le pravljica za lahko noč, temveč čudovita alegorija sodobne iluzije pomembnosti, ki jo generira leva polovica možganov, ko izgubi stik z realnostjo telesa. Princesa iz te zgodbe čuti nekaj, česar nihče drug ne čuti. Zrno graha, ki kljub dvajsetim žimnicam povzroči neprespano noč, postane simbol za tisti notranji del človeka, ki ne prenese resničnega stika, a obenem želi, da bi mu bila zaradi te občutljivosti podeljena posebna vrednost. V resnici pa gre za telesno razdraženost zaradi pretirane napetosti, za senzorično prenasičenost in notranjo izgubljenostjo, ki je posledica pomanjkanja zanesljive strukture v zgodnjem otroštvu. Kraljična si ne upa priznati, da je bolečina posledica nerazvitosti, in jo zato preobrazi v dokaz izbranosti. V sebi ustvarja svet, v katerem je več kot drugi, ker trpi drugače, ker zaznava več, ker ima pravico do večje pozornosti. Tako je njena bolečina postala glavni dokaz njene pomembnosti in hkrati glavni razlog, da se ne spremeni.
Ko se osnovni odnosi v družini ne razvijejo v varno, spoštljivo in stabilno strukturo, otrok ne more oblikovati zdrave samopodobe. Namesto občutka varnosti in ljubljenosti razvije občutek posebnosti, ki ga hrani z bolečino. Vlogo žrtve zamenja vloga izjemnega bitja, ki čuti več kot drugi, vidi več kot drugi in zato domneva, da mu pripada tudi več. Vendar takšna posebnost ni darilo. Je kompenzacija. Je popačena samopodoba, ki izhaja iz bolečine, ne iz resničnega občutka vrednosti.
Ko ta notranja struktura odraste, ne išče več samo potrditev. Išče vpliv. Potrebuje ga, ker verjame, da bo šele z njim potrdila, da njena bolečina ni bila zaman. Da trpljenje nekaj pomeni. Da je iz nje naredilo nekaj več. In tu se iluzija začne širiti. Postane sistem. Vzorec, ki se poglablja, kot guba v možganski skorji, vsak nov položaj, v kateri ni slišana, jo še bolj utrjuje v prepričanju, da je neslišana, ker je posebna. Ne ker nima prav, ampak ker drugi niso dovolj razviti, da bi jo razumeli. In če bi le imela več vpliva, bi svet postal boljši. In bolj, kot se ji ta vpliv izmika, bolj jo boli. In bolj, kot boli, bolj verjame, da ima prav.
Ker pa tega vpliva v realnosti ne dobi, ker nima dovolj razumevanja, znanja ali zrelosti za resnično voditeljstvo, si začne ustvarjati iluzijo vpliva. Priložnosti za to v sodobnem svetu ne manjka. Lahko piše, govori, mentorira, komentira. A vse to počne z namenom vzdrževanja vloge. Ne zaradi resnice, temveč zaradi moči. Ne zaradi uvida, temveč zaradi kontrole. Ne išče dialoga, temveč priznanje. Če tega ne dobi, spremeni pripoved. Zavaja. Zamegli. Uporabi strategijo, ki jo razvije vsakdo, ki ne zna čutiti, a se mora počutiti pomembnega.
Njena moč izhaja iz sposobnosti manipulacije s čustveno lakoto drugih. Poišče tiste, ki so prav tako izgubili stik s telesom, ki jim desna polovica možganov ne omogoča zdrave presoje. Tiste, ki ne čutijo, da nekaj ni prav, ampak zgolj poslušajo besede, ki zvenijo prav. Tako si ustvari dvor. Svoje sledilce. Podanike. Ne zato, da bi jim služila, temveč zato, da bi oni služili njeni vlogi. Njihova nemoč, nejasnost, dvomi in iskanja so plodna tla za utrjevanje njene avtoritete. Oni so njena potrditev. Brez njih bi morala priznati svojo nemoč. Z njimi lahko ostane kraljica.
A ta vloga ima ceno. Ker temelji na laži, zahteva stalno hranjenje. Potrebuje vedno nove konflikte, vedno nove razlage, vedno nove dokaze, da ima prav. In če jih svet ne ponudi, jih ustvari. Konflikt ji ne povzroča stresa. Ga potrebuje. Ker konflikt pomeni, da je pomembna. Ker v konfliktu lahko znova pokaže svojo bolečino. Ker če trpi, ima prav. In če jo svet rani, potem je jasno, svet je slab, ona pa boljša. Njena podoba je obrnjena navznoter, a projektirana na zunaj. Ne vidi več, kdo je. Vidi samo to, kako je videti. In to podobo mora vzdrževati za vsako ceno.
Tako kot žaba iz basni, ki je hotela postati konj in si podkovala noge, da bi bila videti veličastneje. A ko je prišla do vode, v kateri je nekoč plavala lahkotno in brez odpora, so jo podkve potegnile na dno. Ni več zmogla niti tistega, kar je nekoč znala. K sreči ji druge žabe niso sledile. Tako se tudi človek, ki si nadene vlogo, ki mu ne pripada, in jo poskuša zadržati z zunanjimi simboli moči, izgubi v teži lastne iluzije. Podoba, ki si jo ustvari, ga onemogoča v osnovnem gibanju – stiku s sabo, lahkotnosti, iskrenosti in ranljivosti. In ko enkrat tone, mu ne pomaga več nihče. Ker nihče ne vidi več žabe. Vsi gledajo v konja, ki ne zna plavati.
Zato je v družini, kjer odnos temelji na varnosti, iskrenosti in odgovornosti, toliko bolj pomembno, da znamo prepoznati, kako se nekdo odzove, ko dobi občutek moči in vpliva. Ko dobi možnost odločati, usmerjati, vplivati na druge, takrat se razkrije pravi obraz. In če to storimo pravočasno, na nežen, a jasen način, si lahko prihranimo ogromno težav kasneje, ko bi tak človek že zasedal pomembno mesto kot partner, kot starš, kot nosilec odnosa. Kajti moč in vpliv človeka ne razkrijeta, temveč ga ogolita. Če takrat postane neobčutljiv, nadut, pretirano samozavesten, manipulativen ali ranljivo zamerljiv, ga v resnici ne vodi stik z resnico, temveč notranja potreba po kompenzaciji nepredelane bolečine iz otroštva.
Vsi smo krvavi pod kožo. Vsak izmed nas ima svojo notranjo zgodbo. In ravno zato je tako zelo pomembno, da razumemo razlike v delovanju med levo in desno polovico možganov. Leva polovica je orodje logike, razlage in nadzora. A brez razvite in vodilne desne polovice postane nevarno orodje. Desna polovica omogoča občutek, stik, zavedanje. Je edina, ki lahko zazna, da nekaj ni res, četudi je videti urejeno. Je tista, ki vidi pod površje, ki čuti dinamiko odnosa, ki sliši tišino med besedami. Če želimo razviti karkoli pomembnega, odnos, partnerstvo, starševstvo, varno družinsko okolje, potem mora desna polovica voditi. Le ob njeni jasnosti lahko leva polovica deluje v ravnotežju in v podporo. Če tega ni, bo vsaka struktura, ki jo bomo ustvarili, sčasoma postala prizorišče boja za moč in potrjevanje ega. Pomembne stvari privlačijo tudi tiste, ki si pretirano želijo vplivati na druge samo zato, ker nimajo vpliva nase. In če tega ne znamo začutiti, bomo pomagali graditi nekaj, kar nas bo sčasoma začelo razkrajati od znotraj.
Zato je treba povečevati iskrenost in pozornost z nižanjem SMA in višanjem čustvene zrelosti in učinkovitosti. Treba je opazovati, kako se nekdo odziva, ko ni več v vlogi žrtve, temveč dobi priložnost voditi. Ko ima moč odločanja. Ko ga drugi poslušajo. Ko mu zaupamo. Če v tistem trenutku ne ostane v stiku s telesom, s sočutjem, s spoštovanjem, temveč zdrsne v kontroliranje, v dramatiziranje ali v zahtevo po lojalnosti, potem še ni pripravljen. In bolj kot to opazimo zgodaj, več ljubezni si prihranimo kasneje. In več resnice ohranimo v družini.
Zato je učenje AEQ pristopa eden najmočnejših načinov, kako postanemo bolj zmožni zaznavanja, razumevanja in pravočasnega odzivanja na te subtilne, a izjemno vplivne notranje dinamike. AEQ nas uči, kako se skozi lastno telo učimo čutiti tisto, kar je um dolgo potiskal in racionaliziral. Ko s pomočjo zmanjševanja kronične mišične napetosti in povečevanja občutenja v telesu okrepimo vpliv desne možganske polovice, se začnejo postopno razkrivati nezavedni vzorci, ki so oblikovali naše dojemanje sebe in drugih. In ko se to zgodi pri sebi, lahko to veliko hitreje, jasneje in brez čustvene zamegljenosti opazimo tudi pri drugih.
Učenje AEQ pristopa pomeni, da se ne naučimo le bolje gibati, dihati ali obvladovati bolečino. Naučimo se predvsem razločevati resnico od vloge, stik od kontrole, ranljivost od manipulacije. Naučimo se, kako prepoznati osebo, ki želi voditi iz ega, še preden ji damo priložnost, da z vplivom prikrije svojo notranjo praznino. Naučimo se pravočasno postaviti vprašanja, ponuditi ogledalo, ustaviti dinamiko, ki bi sicer povzročila razpad odnosa, skupine, družine.
Z AEQ metodo postanemo bolj prisotni, manj reaktivni, bolj potrpežljivi in natančnejši. Ne zato, ker bi morali biti boljši, temveč zato, ker se bolj zavedamo. In to zavedanje je edino, kar nas dolgoročno varuje pred tem, da bi v naše odnose vstopali tisti, ki želijo voditi, ker ne vodijo sebe. Z AEQ pristopom ne postanemo le bolj zdravi – postanemo tudi bolj odgovorni. In to je tisto, kar družina, partnerstvo, skupnost in svet najbolj potrebujejo.
Aleš Ernst, avtor AEQ pristopa
