Glede na to, da je naš vzorec dihanja tesno povezan s stanjem našega uma, se pravi z našim načinom življenja, ni čudno, da v sodobnem času med ljudmi prevladuje dihanje skozi usta, namesto skozi nos.

Sodoben način življenja nas stalno sili v zapostavljanje in/ali prehitevanjem svojega telesa  – ne upoštevamo več signalov iz svojega telesa, kdaj naj bi se ustavili ter koliko in kako naj bi se dejansko gibali. Še manj smo pozorni, kako dihamo in kako naj bi pravilno dihali.

Po eni strani lahko opažamo, da ogromno ljudi preveč sedi (sedatarni stil življenja), kar je povezano z naravo opravljanja dela (prevladujejo službe, ki vključujejo sedenje za mizo). K temu prispeva tudi razvoj tehnologije, saj vedno več časa tako v službi kot doma preživimo pred zasloni, kar vzorec sedenja še ojačuje. V sedečem položaju se nahajamo pretežno v refleksu rdeče luči, pokrčeni po prednji strani telesa, z rameni in vratom ter glavo pomaknjeni preveč naprej (v zaslon). To vpliva na prilagoditev našega dihalnega vzorca – iz dihanja skozi nos preidemo  na dihanje skozi usta.

Po drugi strani pa je značilno pretiravanje z gibanjem, ko stalno nekam hitimo, da bi v najkrajšem možnem času opravili čim več dela (zunanji pritiski na delovnem mestu ali notranji pritiski, da moramo opravljati več projektov hkrati). Vzorec pretiravanja z gibanjem se kaže tudi preko pretiravanja s športom, ko se v prostem času ne moremo zaustaviti in se izčrpujemo čez meje svojih telesnih potreb. V tem vzorcu gibanja se nahajamo pretežno v refleksu zelene luči, pokrčeni po zadnji strani telesa, z rameni, vratom ter glavo pomaknjeni preveč nazaj.  Tudi to vpliva na naš dihalni vzorec, saj ni časa, da bi lahko v  miru dihali skozi nos, zato si pomagamo z usti, da dobimo dovolj kisika v pljuča.

V sodobnem času se oba vzorca pogosto izmenjujeta, tako da kronično prehajamo iz enega v drugega, brez da bi se zavedali, da smo stalno preobremenjeni (pod stresom) in da se ne znamo več sprostiti. Ko imamo na voljo možnost odklopa, sprostitve, sodobni človek že planira, kako bi lahko osmislil tudi svoj prosti čas in si začne organizirati aktivne počitnice (niz sodobnih potovanj, ko njegov um hlepi po stalnih dražljajih). Tako smo priča sodobnemu trendu alergije na sproščanje, ko je nosno dihanje večinoma odsotno, saj človeško telo ne zmore sprocesirati takšne količine novih dražljajev in novih izkušenj. Razvije se senzorno motorna iluzija, da je s tem vse v redu in da nam nič ne manjka – kar traja samo so trenutka, ko se pričnemo upočasnjevati in bolje občutiti svoje telo.

S pomočjo AEQ vaj in dihalnih protokolov se lahko hitro zavemo, v kašnem stanju se dejansko nahaja naše telo. Ali smo zakrčeni ter ali dihamo plitko in netekoče? Zavemo se, ali se ob zavedanju telesa in dihanja počutimo bolj sproščene ali pa nas to začne vznemirjati in bi z vajo  najraje čimprej prekinili. AEQ vaje in dihalni protokoli so tako lahko naš prvi kompas, kaj v danem trenutku potrebuje naše telo: upočasnitev in počitek ali več gibanja za svoje dobro počutje. Ko prisluhnemo telesu, se uredi tudi naše dihanje.

Pri dojenčkih lahko opazimo stalno dihanje skozi nos, usta imajo namenjena za hranjenje. Zato v trenutkih, ko ne morejo dihati skozi nos (prehlad z zamašenim noskom), doživijo takojšen stres, planejo v jok in nato preidejo na dihanje skozi usta, da dobijo dovolj kisika v pljuča. To je preživetveni refleks, ki sproži simpatične receptorje v zgornjih delih pljuč za boj proti stresu. Otrok je v takšnem stanju stalno vznemirjen in vse dokler se njegov nosek  ne odmaši, išče več pozornosti pri mami. Ko ponovno preide na nosno dihanje in se spet aktivirajo parasimpatični receptorji živčnega sistema v spodnjem delu pljuč, se otrok pomiri in telo se prične sproščati in obnavljati.

Glede na to smo že od zgodnjega otroštva dalje navajeni, da ob prvih znakih stresa začnemo dihati skozi usta, da bi se ubranili nevarnosti. Vendar pa v sodobnem času nismo več dovolj pozorni, koliko časa dejansko dihamo skozi usta. Skozi usta naj bi dihali le akutno: ob pospešitvi gibanja (zamujanje na vlak, tekmovalci na tekmah, ko se znajdemo v nevarnosti in moramo bežati…) ali pod  pritiskom večjih bremen (projektno delo, družinski spor, reševanje zamašene cevi v hiši, ipd), nato pa naj bi naše dihanje ponovno prešlo v nosno in naš živčni sistem v parasimpatično lego.

Nosno dihanje vpliva tudi na pravilen razvoj zgornje in spodnje čeljusti, saj jezik pritisnjen ob nebo deluje kot naravni zobni aparat in ju pravilno oblikuje. Najpomembnejša lobanjska kost (maksila) se ob nosnem dihanju razvije primerno  in nosni pretin se zato lahko pravilno prilega vanjo (85% nosnih zračnih poti je sestavljenih iz maksile). Pri ustnem dihanju pa se maksila ne razvije do konca (je premajhna) in pride do ukrivljenega nosnega pretina, kar dodatno oteži nosno dihanje.

Sodobni človek, ki se ne zaveda niti svojega načina dihanja, saj se nahaja pretežno v svojem ponorelem umu, se zato tudi ne zaveda posledic takšnega dihanja na njegovo življenje in zdravje. Priča smo tudi številnim sodobnim boleznim, na katere vpliva prav dihanje skozi usta, ki pa jih danes rešujemo s pomočjo dobro razvitega zdravstvenega sistema, zato pomen nosnega dihanja nikakor ne more več priti v ospredje zavedanja pri večini ljudi. V preteklosti temu ni bilo tako – človek je bil že mnogo pred ukrivljanjem maksile prisiljen v povrnitev pravilnega dihanja, saj sicer ne bi preživel.

Izziv sodobnega časa vidim v tem, da bi najprej začeli  naslavljati porušeno dihanje in ga nato povezovati s telesno in čustveno zakrčenostjo in nerealnim odnosom do življenja. Tako bi svoje življenje pričeli urejati mnogo prej in do sodobnih bolezni, ukrivljenih maksil in porušenega načina življenja ne bi prišlo.

Vendar pa se je sodobni človek navadil na udobno življenje, ne le na materialno blagostanje, ampak tudi na udobno čustveno življenje, katero pa žal vzdržuje s pomočjo senzorno motorne iluzije, s katero potlačuje v trebušno votlino svoja čustva in ustvari senzorno motorno amnezijo (zakrčenosti v telesni membrani), da se ne bi zavedel realnega stanja v sebi in v svoji okolici. Tako odsotnost nosnega dihanja denimo vpliva tudi  na pojav hitrih ločitev, saj človek ob najmanjšem neudobju ni več pripravljen na urejanje partnerske zveze, ker to zahteva dovolj časa in pozornosti, ki pa ju več nima na voljo.

Zato je tako pomembno ponovno vzpostaviti boljše zavedanje občutenja v svojem telesu in dihanja, nato pa ob zmehčani membrani tudi prepoznavanje svojega doživljanja, ki se šele v bolj sproščenem stanju telesa lahko začne porajati v zavestnem umu. Sodobni človek bo moral začeti naslavljati svoj nerealne odnos do življenja in telesa in dvigovati svojo čustveno zrelost, da bo lahko ohranil svoje telo prožno in zdravo skozi čas, saj je vpliv zakona časa nenehno na delu in naše telo pahuje v entropijo, pa če hočemo ali ne (vpliv ega nas pri tem močno ovira).

Ponovna vzpostavitev nosnega dihanja tako zahteva, da se začnemo soočati s preživelimi podzavestnimi vzorci (ki so lahko zaradi zakasnitve urejanja v prejšnjih generacijah tudi zelo stari, iz prejšnjih rodbin), kar zahteva od nas zadosti vlaganja časa in pozornosti. Sodobni človek bi tako moral najprej opustiti SMI, da je učinkovit in lahko zmore vse ter na takšen način obenem ostane zdrav, navkljub temu, da stalno prehiteva kronološki čas telesa. Ujetost v delovanje, ki  ga merimo s kvantnim časom, se mi zdi največja ovira sodobnega časa.

Andreja Modrin Švab, učiteljica AEQ metode®,  AEQ dihanja®  in AEQ odnosov® 1. stopnje

Na podlagi: Učbenika za učitelja AEQ DIHANJA 1.stopnje, avtorja Aleš Ernst