Družina je celica družbe. Varno okolje, v katerega se rodi otrok. Okolje, ki ga definirajo medsebojni odnosi njenih članov. V prvi vrsti moški in ženska. Odrasli osebi, ki sta si dovolj privlačni in pomembni, da se drug do drugega vedeta odgovorno, ljubeznivo in nežno. Skupaj ustvarjata učinkovito zvezo, v kateri je dovolj prostora za sad njune ljubezni- otroka.
Moški s svojo energijo zaščiti dom in družino. Ženska z ljubeznijo ustvari dom in dovolj prijetno okolje, da se vsi, oče, mama in otrok lahko umirijo.
Naši stari starši so živeli v nevarnosti vojne, fizičnega pomanjkanja. Sodobna družina živi v poplavi informacij, ki vdirajo preko televizije, računalnika, pametnih telefonov nekontrolirano v dnevne sobe, spalnice in otroške sobe. Brez občutka za pretiravanje nas reklame bombandirajo z nepogrešljivimi novostmi. Z namenom, da v potrošniku vzbudijo privlačnost in pomembnost. In prevečkrat materialne stvari postanejo nadomestilo za čas in pozornost, ki si jo naj bi izkazovali člani družine.
Sama sem se pazila pri stari mami. Tako so se ohranjali medgeneracijski stiki. Opazovala sem jo, ko je mesila kruh, skupaj sva okopavali njivo. Naučila me je smrekove veje predelati v butaro za krušno peč. Uf, kako sem bila ponosna, da mi jo je uspelo za silo z žico povezati. Njena prisotnost v otroških letih je dajala varnost in toplino. Ona ni odhajala v službo, skupaj sva šli na njivo. Časa zame je imela na pretek. Vsaj tako sem čutila jaz. Za razliko od očeta in mame, ki sta hodila v službo. Sodoben način življenja jima je omogočil večjo samostojnost in neodvisnost.
Navidezna privlačnost sodobne družine zahteva večjo čustveno zrelost zakoncev. Oče in mama morata dovolj dobro čutiti sebe, da vesta, kaj je potrebno za otrokov razvoj, kaj nepotrebno ali celo škodljivo.
In škodljivega je danes veliko. Pretiravanje v tem, kako naj bi bilo čim bolj moderno opremljeno stanovanje. Kako slediti modnim trendom pri oblačenju. Kaj vse videti in doživeti. Kam potovati.
Pogosto v želji po biti srečni kopiramo druge. Potlačili smo samoizražanje, raziskovanje, kreativnost, predanost. Namesto da smo s srcem pri stvari, odrežemo telo. Tako lažje zbežimo pred občutki kdaj je dovolj in kdaj že preveč. Pretiravamo, da začutimo vsaj malo zadovoljstva v rezultatu dela, če ga že ne občutimo s samim bivanjem.
Pogosto delo predstavlja večji užitek kot uživanje ob zaključku dobro opravljenega dela. Ne zmoremo se poveseliti, spočiti in oddahniti. Smo prepričani, da potrebujemo še več dela in več aktivnosti. Tako razmišljanje in delovanje že majhnemu otroku s svojim vzgledom vsiljujejo starši. Od poroda dalje hiperstimulacija, ki naj bi otročka vzpodbudila k hitrejšemu gibalnemu razvoju. Mamica naj bi se v nekaj tednih vrnila k idealni postavi, kjer ni sledu, da je šlo njeno telo 9 mesecev skozi naravni proces transformacije.
Vsaka stvar zahteva svoj čas. Že šolski sistem je z devetletko otrokom odvzel brezskrbno leto. Eno leto prej jih je potisnil v svet tekmovalnosti, hiperstimulacije in kroničnega stresa. Rezultat tega je preobremenjenost, prenapetost in kronična razburjenost. Otroke se lažje preobremeni, saj so kot neizolirana žica. Otrok ne zmore in še ne zna presoditi, kaj je zanj primerno. Na žalost starši pogosto mislijo, da več kot otrok stvari počne, hitreje bo odrastel.
Čezmerno hitenje skozi življenje nas opehari za občutke biti tukaj in zdaj. Kot če v naglici pojemo kos torte. Brez da bi okusili njeno svežino in teksturo. Rado se zgodi, da nam bo košček torte spolzel v sapnik in nas prisilil h kašlju.
AEQ nas uči, kako povečati zavedanje samega sebe preko AEQ vaj in razlage. Vedno bolj razumemo, zakaj ni dobro pretiravanje v ničemer. Saj pretiravanje vodi v zlorabo. Zlorabi pa vedno sledi kazen.
Barbara Peterlin, Učiteljica AEQ metode in dihanja, 2. stopnja, Učiteljica AEQ odnosov, 1. stopnja
