Psihiater Henry Krystal, ki je tudi sam preživel grozote koncentracijskega taborišča, je pisal o besedi: aleksitimija – sama beseda je ‘umetna’, z izvorom v grškem jeziku. ‘A’ pomeni negacijo, ‘lex’ branje (tukaj v smislu zaznavanja) in ‘thymos’ čustvo, razpoloženje. Dobesedno torej: nezmožnost ubesedovanja ali zaznavanja/prepoznavanja čustev pri sebi ali drugih. Veliko travmatiziranih oseb preprosto ne more opisati, kaj čutijo, ker ne morejo ugotoviti, kaj pomenijo njihova telesna občutja. Lahko so videti besni, vendar zanikajo, da so jezni. Zdi se, da so prestrašeni, pa vseeno trdijo, da je z njimi vse v redu. Aleksitimiki običajno zaznavajo čustva kot telesne težave, ne pa kot znake, da nekaj zahteva njihovo pozornost. Namesto jeze ali žalosti doživljajo bolečine v mišicah, črviči jih v črevesju ali pa imajo druge simptome, za katere ni mogoče najti vzroka. Zaradi težav z zaznavanjem, kaj se dogaja v njihovem telesu, take osebe na stres reagirajo z zmedenostjo ali pretirano jezno in pogosto sploh ne vedo, kaj je sprožilo njihov odziv. Ta nezmožnost, biti v stiku s svojim telesom, prispeva k temu, da se ne zanjo vesti samozaščitniško. Ugotovil je, da je veliko njegovih pacientov poklicno uspešnih, toda v partnerskih odnosih so bili razmeroma togi in nedostopni. Da so potlačili čustva, jim je v poslovnem svetu kvečjemu pomagalo, toda visoko ceno so plačali v svojem osebnem življenju.
Če zamenjujemo svoje čustvene izkušnje z svojimi mnenji, se jasnost izgublja. Npr. če nekoga vprašate: Kako si? , boste verjetno dobili odgovor: »Dobro ali slabo«. (to je mnenje)
Če pa namesto tega vprašate: Ali so se v »tem primeru« v tebi sprožili kakšni posebni občutki? osebo učite besedno izražati čustvene izkušnje (npr. ko je to rekel sem sem razjezila ali ko me je pogledal, me je bilo strah…). Tišina je smrt.
Utelešenje in ubesedenje čustev nam pomaga spoznati, kako širok spekter čustev imamo. In bolj ko se jih zavedamo, bolj radovedni postajamo. Jezik se je prvotno razvil, da bi pripovedovali o tem, kaj se dogaja zunaj nas (ne pa za sporočanje tega, kaj se dogaja v naši notranjosti). Zelo zanimiv mi je podatek, da je jezikovni center v možganih od centa za doživljanje lastnega jaza oddaljen, kolikor je to sploh mogoče. Zato večina od nas zna bolje opisati koga drugega, kot pa sebe.
Telo zaradi fizikalnih omejitev ne zmore (s)procesirati vseh zahtev in obremenitev, ki se vedno bolj hitro kopičijo v našem vsakdanu. Neprestana izpostavljenost ponavljajočim stresnim dražljajem tako povzroči izgubo zavestnega nadzora nad večjimi sklopi mišičja v telesu. Do največje izgube nadzora pogosto pride na stiku medenice in prsnega koša (t.j. pri mišičju osrednjega dela telesa).
Težava nastane, ko zagon določenega refleksa sčasoma preide v stanje, ki se ga več ne zavedamo (kronično) in ga zato ne moremo nadzorovati. SMA (senzorno-motorna amnezija) nastane kot (predvidljiva) posledica dolgoročne izpostavljenosti stresnim dejavnikom in je obrambna reakcija membrane na neracionalen in neusklajen um.
Cena za ignoriranje ali popačenje sporočil telesa je nezmožnost prepoznati, kaj je za nas resnično nevarno ali škodljivo in (kar je prav tako slabo) kaj je varno in zdravo. Samonadzor je odvisen od našega odnosa do lastnega telesa. Ko ga nimamo se zatečemo k »zunanjemu nadzoru« – zdravilom, alkoholu, športu, prehrani…ali pa pri drugih ljudeh iščemo uteho oz. se podrejamo njihovim željam.
Samostojnost se začne z interocepcijo (sposobnostjo zaznavanja telesnega stanja oz. zmožnost poslušanja lastnega telesa). Bolj ko raste naše zavedanje tudi najbolj pretanjenih občutkov zaznanih s čutili, večja je naša zmožnost nadzora nad življenjem. Če vemo KAJ čutimo, smo naredili prvi korak k spoznanju ZAKAJ tako čutimo. Če se zavedamo stalnih sprememb v svojem notranjem in zunanjem okolju, se lahko pripravimo za spoprijemanje z njimi. Tega pa ne moremo, če se ne naučimo opažati, kaj se dogaja v nas. Zato je vadba čuječnosti oz. usmerjanja in ohranjanja pozornosti temelj. Travma namreč onemogoči delovanje notranjega kompasa in nas oropa domišljije, ki jo nujno potrebujemo za ustvarjanje nečesa boljšega (da se vedno znova ne znajdemo v istih težavah).
Cilj senzomotorične metode je, da izvabi na plan čutne informacije, ki so zaradi travme blokirane in zamrznjene. Nato pa je potrebna še pomoč učitelja za obvladovanje energije, ki se sprošča zaradi teh notranjih izkušenj (sicer nas strah porine v odziv zatiranja sproščene E).
Naši notranji občutki nam sporočajo kaj je varno, pomembno ali ogrožujoče, tudi če ne moremo docela pojasniti zakaj to čutimo. Pomagajo nam pri ocenjevanju tega, kar se dogaja okoli nas. Če zmoremo zaupati svojim notranjim občutkom, da nam dajejo točne podatke, bomo imeli občutek, da smo gospodar svojega telesa, svojih čutenj in sebe.
Travmatizirane osebe pa kronično ne zaupajo svojemu telesu in se ne počutijo varne v njem. Prežema jih nelagodje, ki ga v njih povzroča (še živa) preteklost. Telo je zato nenehno bombardirano z notranjimi opozorilnimi znaki, zaradi česar se pogosto zatečejo v drugo skrajnost in začnejo ignorirati notranje občutke. Navadijo se skrivanja pred sabo. Ljudje, ki niso sposobni lagodne zaznave tega, kar se jim dogaja v notranjosti, postanejo ranljivi in se odzovejo na vsak čutni dražljaj z zamrznitvijo ali paniko – razvijejo strah pred strahom. Strah izhaja iz prvinskih odzivov na grožnjo, pri čemer je pobeg na nek način onemogočen (ne moremo zbežati sami pred sabo). S tem smo talci strahu/nemoči vse dokler se naša najglobja izkušnja ne spremeni.
Glavni namen je torej osredotočanje na povezavo med našimi telesnimi občutki in čustvi.
AEQ metoda predstavi naravni način (s pomočjo pendikulacije) s katerim čutno-gibalno amnezijo lahko nadzorujemo (občutek za telo in gibanje) in si s tem svoje telo ohranjamo lahkotno, učinkovito in gibljivo. S pendikulacijo si lahko povrnemo občutek in kontrolo nad mišicami ter izboljšamo določen gibalni vzorec. Ob tem je potrebno zavestno opazovati občutke in paziti, da je gib prijeten in da napenjamo mišice samo dokler imamo sposobnost sproščanja nasprotnih si mišic, ki so vključene v gib. Nadvse pomembno je, da gib od začetka do konca izvedemo zavestno. Na začetku je to nekoliko težje, sčasoma pa kontrolo bistveno izboljšamo, ob tem pa se vedno bolj razvija naše občutenje. Z boljšim občutkom dobimo boljšo kontrolo, kar vse niža SMA. Možgani se tako naučijo drugače in učinkoviteje kontrolirati gibalne vzorce. Bolj postajamo zavestni lažje in dlje se naučimo obdržati pozornost pri željenem gibanju/vedenju.
Telo vedno, ko se poveča pritisk nanj ali v njegovi okolici, stremi k ravnovesju (homeostazi) zato izenačuje povečan pritisk s krčenjem mišic v telesu, kar kratkoročno deluje kot anestezija, vendar če to ne urejamo, se entropija začne povečevati dokler ne otopimo (kronična napetost). Z zavestnim sproščanjem nam teh mišic ne bo uspelo niti začutiti, kaj šele občutiti in premakniti. Lahko bomo zaznali le togost in neodzivnost telesa in ga naslovili kot »staranje«.
Dejstvo je tudi, da čustva vedno višajo napetost v telesu. In ker tega nočemo opaziti, zaznati in nasloviti, si raje nataknemo »plašnice« pred občutenim (ki posledično zahteva konkretno naslovitev/učinkovito rešitev pritiska) in se raje zatečemo v laž/zanikanje (ni časa, to se dogaja vsem pa iz tega ne delajo slona, nočem paničariti…), kot smo se naučili to od okolja. Nikoli nimamo pravega časa, da bi te notranje pritiske sploh ozavestili in osmislili – vedno je pomembno/kritično reševati nekaj/nekoga drugega (realno gledano pa bistveno manj od perečega odnosa, ki ga imamo s seboj). Posledično ne znamo prevzeti odgovornosti ko odrasla oseba, ker smo imeli premalo zdravih zgledov v primarnem okolju. Krčevitost »nerazrešenih« čustev pa ostaja in nas skozi čas vedno bolj izčrpava (postane kronična).
Zadnjič sem poslušala razgovor o smrti, žalovanju s Katarino Nagode, kjer je bilo rečeno da, ko umiramo nihče ne obžaluje da ni še več delal v službi, še več zaslužil…ampak so vedno v ospredju odnosi. Najbolj obžalujemo, da nismo uredili odnosov z najbližjimi (smo bili premalo z njimi, jim nismo dali naše pozornosti ko bi jo lahko, prepoznali njihove unikatnosti, jih spodbujali…) Da na koncu-pred smrtjo vedno vrednotimo ali je imelo naše življenje smisel (ne pa kakšen naziv ali plačo smo dobili). Ali smo bili drugim dovolj dober zgled, da se nas bodo spominjali kot osebe, ki ji bila doprinos njihovim življenjem v smislu navdiha, večje globine, izražanja veselja, spopadanja s težkimi čustvi in ovirami…z načinom življenja, ki smo ga preživeli sami.
Sedaj se spoznavam se s svojo kronično »olesenelostjo« in lažmi, ki sem jih zlorabljala, da sem se »počutila normalno« – ne pa živo. Pritiski v telesu pa mi kažejo, kam sem zabetonirala posamezna čustva in posledično gibe v posameznih delih telesa. Največji premik zaenkrat čutim pri moji čeljusti. Ampak sedaj vem tudi, da je čeljust povezana z medenico (kjer je shranjene največ SMA)
Po soočanju z resnico, je potrebna še akcija, ki ji sama pravim – odraščanje z » AEQ staršem«. Sedaj znam v določenih situacijah že bolj ozavestiti, včasih pa tudi povedati, kaj me moti, ovira, ogroža ali omejuje.
Delam še na pravočasnosti in pravilni izbiri besed in ko mi uspe vsaj približno povedati ( izraz »nasprotni« strani poskušam črtati iz svojega besednega seznama 😉 sogovorniku kar sem želela, sem v sebi presrečna oz. veliko manj nesrečna kot, če bi vse te občutke, ki me spravijo v stres obdržala (kot pridna punčka) zase. Posledično moja čeljust ni več tako zategnjena, tudi v sebi občutim počasno popuščanje zategnjenosti svojega dosedanjega načina obnašanja in omejenega/enoličnega odziva na druge. Opažam tudi, da kadar ne odreagiram na »pričakovan« način omogočim sebi in drugim element presenečanja in si s tem povečam pozornost poslušalca, kar mi omogoči pridobiti možnost biti slišana. Zato je potrebno zavestno izbrati besede, izhajati iz »jaz tako občutim to situacijo« in seveda izbrati za to čimbolj primerne trenutek.
Bolj jasne postajajo tudi meje. Kaj sem prevzela in se obnašam kot da sem to jaz in kje pravzaprav se občutim kot jaz.
Zato se sedaj kadar le zmorem in ko zaznam stisko v telesu/čeljusti, poskusim ustaviti in se vprašati: Kaj želiš s tem (svojim obnašanjem/govorjenjem) ustvariti? Ne uničiti, zmanjšati pomembnost povedanega s stani sogovornika,… ampak USTVARITI (create). Za tak odgovor – vsaj preblisk – pa je potrebno »ustavit konje« avtomatizma in prisluhniti svojemu telesu, dihu in poslušati in slišati ter si pogumno in iskreno odgovoriti: želim DATI, v tem trenutku, svoj najbolj čustveno zrel odziv kot ga premorem. In to je čisto dovolj, da si zvečer, ko preletim dan, včasih čestitam tudi za najmanjše premike, predvsem pa se veselim da nisem sprejela zakrčenosti in se nanjo »prilagodila« kot na nekaj danega (vsi se staramo in od nečesa je treba umreti) ampak, da poskušam najprej preko AEQ vaj ozavestiti kaj me trenutno najbolj moti, ovira, ogroža ali omejuje in potem od tu naprej aplicirati drugačne pristope tudi v svoje vsakodnevno življenje.
Telo je most. Izmuzljivosti besed se lahko izognemo tako, da vklopimo svoj samoopazovalni sistem telesnega jaza, ki govori z: občutki, tonom glasu in napetostmi telesa. Sposobnost zaznavanja najglobljih notranjih občutkov je temelj čustvenega zavedanja. Ko sprožimo svoje najglobje občutke in prisluhnemo svojemu srcu, se stvari začnejo spreminjati.
Kakor pravi naša učiteljica Petra Šmid Seljak je gibanje v svojem bistvu vedenje, ki določa kako bomo živeli ter kako srečni bomo. Zmagal je kdor je uravnovesil gibanje in življenje :).
Petra Peciga, učiteljica AEQ metode 1. stopnje
