Šolanje na področju AEQ metode sem nadaljevala na 4. stopnjo. O nadaljevanju nisem dvomila, globoko v sebi sem vedela, da želim naprej, da želim spoznati več resnice, kdo v resnici sem in koliko se to razlikuje od tega, kdo sem morala postati zaradi vpliva okolja.

Nisem vedela kaj me čaka, kar je dobro, sicer bi bila moja odločitev mogoče tudi drugačna. Velikokrat v teh letih je bilo zahtevno, težko, boleče,… Mnogokrat sem se spraševala ali bom zmogla, ali je vredno…

Čutila sem strahospoštovanje do četrte stopnje. Sprva nekako nisem mogla razumeti in sprejeti določenih informacij, besed, pojmov… bila sem na četrti stopnji, zavestno sem si želela nadaljevati, podzavest pa kar ne bi šla naprej, v neznano, temno, megleno, drugačno,… mešani, zmedeni občutki.

Sedaj vem zakaj, dobila sem v roke močno orodje, ki naredi konkretne spremebe, le-te pa zahtevajo odgovornost in višjo čustveno zrelost, prav tako jih je potrebno prenesti, zdržati.

SMA mi je bila na podlagi preteklega šolanja bolj domača in sem jo razumela. SMO pa sem sprva pri svojem vednju, dejanjih, nemoči, dojemala, če nečesa ne znaš, pač ne znaš in tu se je stvar zame zaključila. Nemoč mi je bila domača, poznana in sem se nanjo navadila, zato tudi nisem čutila, da bi bilo s tem stanjem karkoli narobe, da so potrebne kakršne koli spremembe na tem področju. V moji tradiciji je veljalo, da je življenje takšno kot je, zadovoljiti sem sem morala že s tem, da ni bilo slabše, saj ko se ozremo okoli sebe ali v preteklost (vojne, lakota) je nekaterim (bilo) še slabše, boljših nismo bili sposobni videti oz. smo jim potihem zavidali, jih obsojali, menili, da to nam ne pripada, nikakor pa nismo iskali načina kako biti boljši, učinkovitejši, močnejši.

Bolj kot sem razumela bistvo nemoči, več energije, goriva sem dobivala iz entropičnih agresivnih čustev, da grem ven iz nje. Razumela sem, da če ne znaš npr. plavati, kolesariti, brati, pisati,… se to z vlaganjem časa, pozornosti in energije, lahko naučiš. Nisem pa razumela, ker nisem smela, saj mi je bila nemoč položena v zibelko, da se lahko učim, tako kot druge vrline tudi to, kako se osvoboditi nemoči.

Na četrti stopnji sem SMO globje spoznavala,… besede dobivajo novo globino, ki odpira novo širino. Ugotovila sem, da se vse tukaj šele začne, če nečesa ne znaš ŠE (ključna beseda, ki vliva pogum in odpira vrata v svobodo), imaš možnost, da se to naučiš. To zavedanje mi je dalo moč, pogum, voljo, da mi ni potrebno ostati celo življenje v vlogi žrtve, v nemoči, da ni to normalno stanje, ampak, da imam sama vpliv in možnost izbire kako bom živela. Potrebno je prevzeti odgovornost za svoja dejanja in iti ven iz kronične nemoči, v boljši jutri… Kako globoko spoznanje. Zahtevno, a ko je nekaj zahtevno, je toliko bolj potrebno in pomembno.

Posledično spoznanjem nemoči, so tudi besede: ovira, moti, ogroža, omejuje v meni dobivale globji pomen. Niso bile le fraze, kot doslej, ampak so pomenile alarm, rdečo lučko na armaturi avtomobila, ki zahtevajo delovanje, ukrepanje, postavljanje meja, ki pa jih do tedaj nisem znala, smela, mogla – SMO. Vedno bolj sem se zavedala občutkov, da kadar me nekaj moti, ovira, ogroža, omejuje, se v meni nakopiči potencialna energija – moč, ki jo spremenim v kinetično energijo – dejanja, da uredim nastalo težavo in se po opravljenem delu počutim bolje, umirjeno, zadovoljno, sproščeno.

Nato se je začelo odkrivati novo zahtevno področje – sproščenost. Želela sem biti sproščena, a hkrati sem naredila vse, da do tega ne bi prišlo. Bila sem zamrznjena, paralizirana in me je bilo tega stanja upravičeno strah. Opazovala sem kako moja podzavest najde vedno neko prepreko, da se mi ni potrebno sprostit. Seveda so sprva bili vsi drugi krivi, da mi kalijo moj mir, a odesev tega ogledala, sem z višjo čustveno zrelostjo, vedo bolj jasno videla v meni. Jaz si sproščenost, po kateri hrepenim, vseskozi onemogočam… pa saj to je noro… Soočala sem se z močnim strahom in alergijo na sproščenost, ki se je oz. se še vedno odraža v nenavadnih bolečinah, tresenju, slabosti, vrtoglavici, omotici, vročini, tesnobi, slabem spanju,… Počasi se odtajam, a iz bolečine, ne moreš brez bolečine.

Neverjetno kako so naši podzavestni programi močni, zakoreninjeni, skriti, da jih z globjim pogledom vase nismo sposobni prepoznati.

Vsak korak naprej, je prinesel veliko bridkih spoznanj, od katerih bi najraje pobegnila, a sem se zavedala, da bi s tem, kot že mnogokrat prej, pobegnila od sebe, od tega, kar sem skozi vzgojo potlačila, zato sem vztrajala in šla naprej v neznano. Naletela sem na veliko turbolenc, premetavalo me je na vse strani, na čase nisem vedela ali bom obstala ali se bomo kar sesula. A sem obstala, vztrajala in šla naprej s pomočjo Aleša in kolegov iz četrte stopnje. Kot pravijo: kar te ne pokonča te opolnomoči… in prav imajo. Vsaka ta bolečina, mi je dala moč, pogum, jasnost. Tako je moja pot postajala vedno bolj moja in ne več kopija drugih

Skozi te turbolence sem še jasnejše spoznala, da niti ne vem kdo v resnici sem jaz. Da sem neka lupina, ki jo je okolje izoblikovalo po svojih merilih in da želim končno spoznati pravo sebe, brez vseh vlog, pretvarjanj, mask, ki sem jih razvila skozi življenje. Mogoče pa nisem tako slaba, čudna, drugačna, da bi se celo življenje skrivala izza mask in bežala stran od svoje prave biti. Z zmanjševanjem SMA, SMO, SMI vedno bolj vem kdo sem, kaj in kam si želim iti, kaj je moja pravica, resnica,…

Vse te spremembe, spoznanja in napredki pa ne bi bili mogoči brez kvalitenega učitelja. Hvala Aleš Ernst za tvojo tenkočutnost, razlage, podporo, usmeritve, ki so vseskozi natančno dozirane, usmerjene proti cilju, da ni preveč, da me ne odvrne in ne premalo, da obstanem na mestu, ampak ravnopravšnje, da se pomikam naprej, rastem in zorim.

Ta proces bi lahko primerjala z Dantejevo Božansko komedijo, kjer na svoji poti skozi Pekel in Vice potrebujemo vsak svojega Vergila, da nas popelje v neznano, temno, da nas uči, razlaga, usmerja, razširi obzorja, da vidimo več in gremo naprej v želeno smer, v moč, v svobodo, v Raj.

Stopanje po poti četrte stopnje je izjemno zahtevno, spoznati in sprejeti je potrebno veliko potlačene resnice, ki boli, sesuvajo se iluzije, laži,… a za vsem tem prihaja svetloba, zadovoljstvo, svoboda, mir in pomembno spoznanje: vredno je vztrajati in iti naprej.

Lidija Jakljevič, Učenka AEQ metode® 4. stopnje 3/6