Ko se zaljubimo, imamo občutek, da smo našli pravo osebo, s katero bomo preživeli preostanek življenja. Za to osebo se iskreno zanimamo in želimo o njej izvedeti čimveč. Všeč nam je vse na njej, kako govori, se giblje, oblači in smeji. Všeč so nam njeni hobiji, filmi, knjige, humor itd. Ves čas iščemo njeno bližino in ji posvečamo veliko časa, energije in pozornosti. Občutek imamo, da bo to trajalo ves čas.
Ko par začne živeti skupaj, začneta čas, energijo in pozornost posvečati tudi drugim stvarem, ki zadevajo njuno življenje: delu, iskanju ali nakupu stanovanja, počitnicam, sorodnikom, praznovanju praznikov, prijateljem, otrokom, hobijem itd. Zaradi pomanjkanja časa za vse, kar morata čez dan urediti in postoriti, vedno bolj delujeta iz podzavesti, kar pomeni, da delujeta tako, kot sta se naučila ravnati v svojih primarnih družinah. Ugotavljati začneta, da se v marsičem ne strinjata, posledično začneta drug do drugega čutiti jezo in nestrpnost, mislita, da bi drugi moral ravnati drugače, se prilagoditi, razumeti in sodelovati (sprejeti kompromis). Začneta razmišljati, kaj jima je storiti, kam se je izgubila ljubezen, zakaj se jima to dogaja. Če ima par otroke, vztraja v vezi, dokler gre. Ko ne gre več, se razideta.
Zakaj se to dogaja? Kaj se je pravzaprav zgodilo? Sta se osebi spremenili? Ena v obnašanju in vedenju, druga v gledanju in videnju? Živita znotraj nas mogoče dve osebi?
Ko nekoga spoznavamo, smo zavestno prisotni. Ko mislimo, da ga dovolj poznamo, se v naše delovanje vključi podzavest. To je logično in smiselno, saj moramo svoj čas in energijo razporediti še na druga področja in obveznosti, ki jih imamo v življenju.
Podzavestni vzorci so tisti, ki smo jih pridobili in se jih naučili v primarni družini. V njej smo pridobili vrednote in prepričanja, pogled na svet, kako deluje družba, kako se vesti do sorodnikov, prijateljev in drugih ljudi, kako ravnati z denarjem, kako preživljati prosti čas itd. Učili smo se tudi komunikacije in reševanja problemov in težav.
Oseba, ki raste in se razvija v okolju, kjer sta oba starša primerno čustveno zrela, je slišana, videna in spoštovana. Lahko se razvija skladno s svojimi potrebami in željami. Je enakovreden član družine, kar pomeni, da je sprejeta, čutena in razumljena. Čustveno zrela starša svojega otroka ljubita in mu nudita brezpogojno ljubezen, zavedata pa se, da mora otrok dobiti dovolj priložnosti za učenje, da mu bo naučeno koristilo, ko bo čas, da se osamosvoji in zaživi po svoje (z drugimi besedami: dobiti mora čimveč izkušenj, kako biti odrasel). Učenje vedno vsebuje nekaj napora in truda ter tudi neuspele poskuse in napake. Čustveno zreli starši vedo in razumejo, da otrok potrebuje določeno mero frustracij (nelagodja), da lahko napreduje. Vedo tudi, koliko frustracije otrok potrebuje, da se z njo spopade in pri tem ne propade.
A večina nas ni zrasla ob čustveno zrelih starših. Ker sami niso bili deležni primerne vzgoje, je tudi na nas niso mogli prenesti. Vsaka generacija je v svoj podzavestni zapis dodala nekaj SMA, SMI in SMO. Vse tri omogočajo, da je naša zavest ločena od telesa in da ne delujemo kot celota. Naši notranji sistemi niso povezani, kar nam povzroča težave tako na telesni kot tudi na psihični ravni. Lahko se prepričujemo, da nimamo razloga za stres, saj nam nič ne manjka, ker živimo v obilju in miru. A če ni napetosti zunaj nas, ni rečeno, da je ni tudi znotraj nas. Konflikt med tistim, kar si primano želimo in kar dejansko delamo, je z vsako generacijo večji. Namere staršev, da usmerjajo otroke k dejavnostim, ki naj bi pomenile za njih boljše in uspešnejše življenje v odraslosti so sicer dobre, a v neskladju z otrokovimi potrebmi in željami. Starši otrok ne slišijo in ne vidijo. Nedolgo nazaj je v pogovoru neki oče za svojega srednješolskega sina, ki se odloča za študij, rekel: “Kaj pa on ve, kaj je dobro zanj.” Mogoče res nima toliko izkušenj kot on, a to še ne pomeni, da ne ve, kaj si želi in potrebuje. Odrasli otroke po nepotrebnem podcenjujejo in jim dajejo v tem pogledu premalo teže in veljave.
Zdravstvene težave otrok bi morale biti za starše znak, da je v okolju, kjer otrok raste, nekaj narobe. Še posebno, ko se začnejo te težave ponavljati in postanejo kronične, pa ni važno, ali gre za telesne težave (vneta ušesa, nočno mokrenje, težave z očmi, ponavljajoči prehladi, bronhitisi, alergije, skolioza itd.) ali psihične (učne in vedenjske težave v šoli, zapiranje vase, nedruženje s prijatelji, hujšanje, prenajedanje itd.).
Dejstvo, da partnerska zveza ni ok, je za starše težko sprejemljiva. Čeprav globoko v sebi vedo, da ni vse tako, kot bi moralo biti, si vseeno domišljajo (dopovedujejo) da otroku nudijo vse, kar lahko in je v njihovi moči. Zato v določenih zadevah pretiravajo (materialnih) v drugih pa otroka stradajo (psihičnih in duhovnih). Vendar otrok ne more zrasti v nekaj drugega, kot so njegovi starši. Če 20 let nekaj gledaš in opazuješ in se po nečem ravnaš, boš na podoben način deloval tudi v odrasli dobi. Kaj je resnično tvoje, niti ne veš, ker so te v 20 letih odraščanja drugi prepričali, kaj je dobro zate. In ti jim verjameš, ker so tvoji starši in ker oni vedo.
Odvisnost od staršev iz otroštva nato prenesemo v partnerski odnos. Smo sicer odrasli in se vedemo po odraslo (hodimo v službo, sprejemamo odločitve), a naš notranji sistem vseskozi išče situacije, dogodke in področja, ki bodo ustrezala podzavesti (tistemu, kar smo se naučili in je poznano).
V čustveno nezreli partnerski zvezi partnerja drug od drugega pričakujeta, da bodo njune potrebe zadovoljene zavoljo ljubezni, ki jo čutita drug do drugega. Tisto, kar sta v primarni družini pogrešala, iščeta v novi partnerski zvezi. A taka partnerska zveza ne temelji na ljubezni, temveč na potrebi. Ko partner tega ni zmožen dati, to pričakujemo od otroka. V družini pride do odvisnih razmerij in do zamenjave vlog družinskih članov. Odvisna razmerja nas spravljajo v nemoč in v nas sprožajo entropična čustva, kot so sovraštvo, prezir in bes. Tistega(to), ki smo ga(jo) v začetku ljubili, zdaj preziramo in sovražimo, ker nam tisto, kar smo potrebovali, ni mogel, znal ali hotel dati. Tega seveda ne prepoznamo na tak način, saj nimamo znanja niti izkušenj. Prepoznamo kot nerazumevanje, neslišanost in nepomembnost. Razdvojenost znotraj nas se tako preseli na razdvojenost zunaj nas. Nemir (nered) v nas sedaj občutimo in vidimo zunaj nas.
Z AEQ metodo in AEQ vajami se učimo zopet vzpostavljati red, sprva znotraj sebe, ko povezujemo zavest in telo ter spreminjamo podzavestne vzorce, nato pa tudi zunaj sebe, ko urejamo odnose v svoji okolici. Zelo prav nam pri tem pride veščina komuniciranja in upravljanje s čustvi. Obojega nam danes primanjkuje. Uriti se v govoru, izražanju besed, prepoznavanju čustev in njihovem učinkovitem izražanju od nas zahteva veliko zavestnega dela. Sproščeno telo nam je pri tem lahko v veliko pomoč. Ne samo to, je nujno, če želimo naučeno dolgoročno obdržati in pri tem ne porabljati preveč energije.
Partnerska zveza je najbolj pomembna za razvoj potomcev, je pa ravno tako pomembna tudi v primeru, da potomcev ni, saj obema odraslima osebama zagotavlja bolj uravnoteženo življenje, kjer se problemi in težave rešujejo pravočasno, z iskanjem najboljših možnih rešitev, v sodelovanju obeh partnerjev in upoštevanju drug drugega. Nikoli ni lahko, je pa vredno tudi zato, da bomo kot družba lahko delovali drugače in bili drug do drugega bolj strpni, ljubeči in zadovoljni.
Petra Košmrlj, učiteljica AEQ odnosov osnovne stopnje