Živimo v družbi, ki deluje pod določenimi družbenimi normami (pravila, zakoni, prepričanja, vrednote itd.), ki nam narekujejo, kako se je potrebno vesti, kaj je prav/narobe, zaželeno, potrebno in vredno, da lahko pripadamo določeni kulturi. Ta načela se prenašajo in nekoliko modificirajo iz generacije v generacijo. Vsaka kultura ima svoja pravila, ki so ji skozi generacije omogočala preživeti. Družba verjame, da lahko vsak posameznik, če se ga ne omeji s pravili, postane nevaren. Zato si vsak starš prizadeva in je odgovoren, da vzgoji svojega otroka tako, da ga bo družba sprejela. Vsak otrok pa mora te norme bolj ali manj sprejemati in spoštovati, saj je v nasprotnem primeru kaznovan z izločitvijo.
Otroci so že od rojstva naprej programirani, kaj je dovoljeno, kaj se spodobi in kaj ne. Tako se oddaljujejo do pravih sebe, svoje spontanosti in avtentičnosti. Da je otrok sprejet v kulturo in okolico, v katero se je rodil, se mora odpovedati nekaterim delom sebe.
Kako to naredi?
Soma, kadar jo nekaj moti, ovira, ogroža ali omejuje, začuti impulz oziroma občutek v telesu. Njen notranji presojevalec oceni, kar smo se skozi odraščanje naučili, ali je to čustvo primerno ali neprimerno izraziti v določeni situaciji. Nato v primeru negativnega odgovora aktivira površinski prečno-progasti mišični sistem, membrano, ki je pod nadzorom naše zavesti, da z napetostjo prepreči izražanje tega čustva. Um izda ukaz mišicam, ki naj bi se aktivirale in omogočile potrebno gibanje za izražanje čustva, da se zakrčijo. V tem primeru smo v stiku s svojim čustvom, zavedamo se želje po izražanju, opazujemo svoje misli, le dejanje izražanja zadržimo z mišičnim tonusom. Zadrževanje izražanja čustev zahteva trenutno spremembo mišične napetosti v membrani.
V kolikor je potreba po zadrževanju izražanja čustev močna in dolgotrajna, se zavestna potreba po blokadi določenih čustvenih reakcij spremni v podzavestni vzorec. V tem primeru govorimo o potlačitvi čustev, kjer so zadržane vse komponente čustva, ne le zadnji aktivni del na površini membrane. Gre torej v globino in vpliva na zavestno zaznavanje realnosti. Sistem se bori proti zahtevni situaciji na dva načina:
- zmanjša produkcijo energije tako, da popači dihanje,
- poveča mišični tonus v membrani in zmanjša njeno propustnost proti zavesti in hkrati njeno občutljivost na impulze iz notranjosti telesa. Tako zmanjša intenziteto čustva in gre v večjo SMI. Iz potlačenega čustva zavest razvije vrlino, hkrati pa odpor do tistih, ki to čustvo izražajo.
Oseba se sčasoma preneha zavedati želje po izražanju čustva in izgubi stik z občutkom. To naredi z omrtvičenjem določenih delov membrane. Tako so spomini in misli potisnjeni stran od zavesti, impulzi in čustva pa potlačeni in blokirani. Zatiranje čustev postane navada, podzavestni vzorec, ki je integriran v telo. Območje membrane, ki je bilo aktivno pri izražanju čustva, postane omrtvičeno in paralizirano zaradi nastanka kronične podzavestne mišične zakrčenosti, ki je rezultat pogostega zadrževanega vzorca. Izgubimo in odrežemo od zavesti vse normalne občutke ter čustvene reakcije na stanje v telesu ali okolici. Ustvarje se nevrotična ločenost, ki jo opazimo v gibanju in vedenju.
Omrtvičenje delov membrane pa ima negativne posledice na splošno delovanje telesa:
- zmanjša telesno vitalnost,
- omejuje in otežuje naravno gibljivost,
- zmanjšuje učinkovitost pretvorbe, prenosa in uporabe telesne energije,
- povečuje pogostost negativnih misli in napačnih dejanj,
- slabi impulze ter polnost življenjskih procesov,
- omejena je spontanost, kreativnost in sposobnost uživanja v življenju.
Potlačenje čustev omejuje čutenje tako pozitivnih kot negativnih občutkov. Temu primerno se zmanjšuje moč, primernost, pestrost in nadzor nad čustvenimi reakcijami. Postajamo vedno bolj podobni strojem, otopeli in nesposobni realnih odzivov na stvarnost.
Pogosto gre to programiranje, prilagajanje in discipliniranje še dlje od pravil, ki jih od posameznika zahteva družba. Starši, ki sami niso skozi svojo SMA, SMO, SMI sposobni določiti, kaj je potrebno, pomembno, prav ali dovolj, dodajo svoje. Pri tem ne smemo pozabiti na čustva druge stopnje, ki jih starši potlačijo in od otroka avtomatsko zahtevajo neizražanje le-teh, čeprav nimajo nič opraviti z družbenimi normami, temveč le s tradicijo posamezne družine. Tako je že dojenček izpostavljen potlačitvi čutstev, saj se je primoran povsem prilagoditi okolici, ker je od nje življenjsko odvisen. Prilagoditev vzorcem in navadam okolja pomeni zmanjšanje občutljivosti membrane na zunanje in notranje dražljaje. Le tako lahko otrok zmanjša moč čustva strahu in občutka nemoči, ki ju čuti pri nevrotičnih starših, učiteljih ali vzgojiteljih, saj se z bojem, odporom ali begom ne more odzvati, kot to lahko stori odrasla oseba.
Živimo v vedno bolj nenaravni družbi z vse večjo odtujenostjo med ljudmi, kar se odraža tudi v vzgoji otrok, ki postaja vse manj spontana. Pogosto mora otrok v takem okolju, v obupnem manevru za preživetje, omrtvičiti celo telo. To pa, če se stopnjuje in nadaljuje, povzroča moteče in obremenjujoče vedenjske in miselne vzorce, slabe navade ter neprimerne reakcije. Tak človek je nagnjen k depresiji, nevrotičnim težavam itd.
Ironično je, da vzgajamo otroke, da bi ustrezali družbi, in s tem nečutenjem, odtujenostjo ter slabim stikom s staro somo, škodujemo otrokom. Dresiramo jih prek zdravih meja, kjer zdravimo svoje rane, medtem ko zaradi nevzdržnih razmer doma postanejo moteči, naporni in težavni. Družba pa jih izloči in kaznuje ravno zaradi pretiranega stremenja k tem odlikam, ki jih določa oziroma zahteva družba, okolica in starši.
Kako to poteka v praksi?
Vzemimo za primer mamo, ki nikoli ne joče, tudi takrat, ko bi bilo to primerno in potrebno. Iz tega potlačenega čustva razvije vrlino-ščit, ki pomeni, da je močna ženska. Temu primerno označi vse okoli nje, ki jokajo, kot šibke in cmerave. Kadar je tej materi hudo, se poda na zahtevnejše delo, v šport ali na izlet, da pozabi in je čustvo ‘obdelano’. To svojo vrlino prenese na enega od svojih otrok in ti nato naprej na svoje potomce. Tako se tradicija nadaljuje, dokler ne prinese toliko kroničnih težav, da ne more več ostati skrita pod površjem.
S tem zavedanjem in znanjem je zahtevno opazovati to dinamiko in iti nazaj v preteklost, saj opazimo, kako je otrokov jok (pa tudi druga čustva) mamo spravljal ob živce. Takrat, ko mu je bilo hudo in težko, ko bi jo najbolj potreboval, da bi ji predal svoja težka čustva, takrat ga je najbolj ignorirala, se jezila in bila nedosegljiva za otrokove občutke in čustva.
Nadaljevanje istih vzorcev lahko spremljamo naprej pri njeni vnukinji. Mama, ki je sedaj v vlogi babice, se enako vede tudi do vnukinje ter jo zmanipulira, da pozabi jokati. V kolikor tu ni uspešna, uporabi svojo jezo, bes ali zlobo, da zatre vnukinjino izražanje joka, ker to čustvo v njej enostavno sproža premočne občutke. Žal so ti manevri uspešni in otrok se hitro prilagodi okolici, staršem ali starim staršem. Ko vidimo takšnega otročka, ki pade in se poškoduje, govorim o poškodbi napoknjene kosti. V očeh otroka lahko vidimo, kako ga boli, sprva mu še solze silijo v oči, a jih hitro ‘požre’ in reče: “Ah, saj ni nič hudega.”
Pomembno je, da to ogledalo, ki nosi odsev naših staršev, obrnemo tudi k sebi. V njem lahko vidimo, kako smo bili poškodovani mi, in si priznamo tudi, kako smo na enak način poškodovali svoje otroke. To nismo naredili namerno ali zato, ker smo to želeli, ampak se to zgodi potiho, nevede in nehote. Zgodi se v želji, da naš otrok ustreza vsem zahtevanim družbenim pravilom, saj menimo, da je potem otrok lepo vzgojen ter v ponos staršem. Vendar pogosto starši pretiravamo in zaradi družbenih norm ter svojih pričakovanj, ki so pogosto strožja od družbenih, nevede in nehote zlorabljamo otroke, da bi zapolnili svoje pomanjkljivosti. Sinovi ne smejo jokati, ker so potem cmere, reve in šibki, namesto krepki fantje; hčere se ne smejo jeziti, ker to “ne pristoji” punčkam, in podobno.
Če si poškodovan in ranjen, poškoduješ in raniš naprej, ker drugače ne znaš.
Zelo hitro in zgodaj že osvojimo potlačenje čustev, saj imamo ob sebi tako učinkovite učitelje.
Vesela sem, da imam možnost in orodje, da vse to opazim in spreminjam, najprej pri sebi, nato v svoji bližnji okolici, in nato to potrebno ter pomembno znanje predajam naprej svojim strankam. Vedno bolj se na podlagi rezultatov in izkušenj zavedam, kako učinkovita je AEQ metoda, kako napredujemo skozi AEQ programe in/ali individualno AEQ učenje ter kako počasi oživimo te omrtvičene dele sebe. Temu primerno vedno bolj vemo, kdo v resnici smo, kaj si želimo in kam želimo. Živimo usklajeno z družbenimi normami, pri tem pa ne pozabimo razmišljati s svojo glavo.
Lidija Jakljevič, učiteljica AEQ odnosov 1. stopnje
