Alja Kep

Lepo pozdravljeni,

moje ime je Alja in sem učiteljica AEQ® metode, AEQ® dihanja in AEQ® odnosov 1. stopnje.

Delo z ljudmi me je zmeraj navdihovalo, osem let z najmlajšo populacijo naše družbe, kot dipl. vzgojiteljica v vrtcu, pot samoraziskovanja pa me je pripeljala do AEQ® metode. K temu so me spodbudile zdravstvene težave že zelo zgodaj. Pri osemindvajsetih letih me je telo ustavilo z močnimi bolečinami v hrbtenici in diagnosticirano močno obliko diskus hernije v ledvenem delu. Na mnoga neravnovesja v življenju in vpogled vase pa, kot žensko, tudi ginekološke težave – policistični jajčniki, nato hipotalamična amenoreja ter izostanek menstruacije, ki je trajal skoraj dve leti.

Podala sem se na pot raziskovanja kaj se z menoj zares dogaja in kaj me je pripeljalo do tega stanja. Brez razumevanja telesnih sistemov, brez poznavanja in soočanja s preteklostjo, brez prepoznavanja svojega iracionalnega – telesno podzavestnega dela, ne bi mogla začeti spreminjati svojega gibanja, s tem vedenja ter s tem izražanja, kar je pogoj za kvalitetno in dolgoročno urejanje zdravstvenih težav. Začela sem se učiti in spoznavati vsa bremena, ki jih nosim in so me pripeljala do takratnega psihičnega in telesnega stanja. Predvsem presenečena sem bila, da so vse težave veliko večje in globje, kot sem do takrat menila, da so. Kako žalostno in zaskrbljujoče dejstvo je, da smo v resnici tako nepovezani s svojim telesom. Naše telo ni ločeno od nas, od našega delovanja v odnosih, karierah … Skozi telo doživljamo svoje odnose, uživamo vse materialno, kreiramo svoje cilje. Z vsako individualno obravnavo in z vsakim AEQ ® programom se mi je vse bolj odstiral pogled v resnično stanje telesa. Začela sem dojemati, kako se v bistvu ne poznam in ne čutim. Počasi, ampak vsakič intenzivneje, sem se zavedala, kako zakrčene so mišice mojega telesa, kako avtomatizirano delujem in jih krčim, pa se tega sploh ne zavedam. Torej, moje telo in moja glava ne delujeta enotno – jaz pa od telesa sebično pričakujem, da je zdravo, da deluje kot stroj, ki služi in ugaja okolju. Začela sem s spoznavanjem lastne podzavesti in zavesti ter se zavedala, kako pomembno je poznavanje lastnih podzavestnih vzorcev (kako deluje, kako me ovira in kako bom to spreminjala), če želim, da um in telo delujeta enotno. Na tej poti, ob vprašanjih, kako delujem in zakaj tako delujem, sem obudila boleče spomine, neizražena čustva, občutke, travme in druge razloge, ki so me pripeljali do blokade spontanosti in avtentičnosti že v zgodnjem otroštvu. Če sem kot otrok ustavila avtentično izražanje sebe, sem torej že v tistem obdobju morala zakrčiti telo – mišice, da sem vso čustveno energijo, ki je bila za moje okolje preveč, stisnila in zadržala.

Danes se zavedam, da je tisto moje »posebno mesto« v družini bilo res posebno. Zmeraj sem želela reševati težave na drugačen način, se izražati in živeti življenje drugače, pa je bilo v okolju, v katerem sem živela, to nezaželeno in moteče. Iz tega razloga sem se pogosto počutila izgubljeno, saj sem v sebi na nek način čutila, da to kar je »lepo, zaželeno« v resnici tako pogosto ni pristno in iskreno. S tem spoznanjem sem danes prišla do dejstva, da v resnici nikoli nisem bila prava jaz.

S pomočjo AEQ® metode še danes odkrivam pravo sebe s prepoznavanjem in dovoljevanjem močnim, potlačenim čustvom, da pridejo na površje in se jih učim izražati na zmeraj bolj čustveno zrel način. Prav tako s prepoznavanjem in poimenovanjem vsega kar čutim, s pomočjo AEQ® dihalnih vaj, AEQ® vajami in celostnim AEQ® pristopom. Na podlagi vseh teh novih občutij in spoznanj pa vse učinkoviteje rešujem, spreminjam odnose z ljudmi in okoljem, v katerem živim.

Pot, na katero sem se podala, je vse prej kot lahka. Spoznala sem, da nikoli več ne bom ista oseba – sprva je to bila zame uganka in iskreno, nisem popolnoma verjela, da bo čisto tako. Pa je. Zares je. Danes se zavedam, kako pogumno dejanje je bila izbira te poti, saj ni enostavna in zahteva veliko življenjskih sprememb, pa vendar je vredna. Te izkušnje ne bi zamenjala za nobeno lažjo pot. Na tej poti je bilo veliko občutkov izgubljenosti, žalosti, jeze, besa, obdobij depresije, ki nastopijo, ko postopoma dovoljujem vsemu neizraženemu iz preteklosti, se izraziti, in s te postopoma razbijati senzorno-motorno iluzijo.

Zakaj pa verjamem, da je za kvalitetno življenje to zares potrebno? Ker z odpravljanjem zakrčenosti telesa, senzorno-motorne amnezije, senzorno-motorne odtujenosti in senzorno-motorne iluzije spoznavamo, da se šele s čutenjem svojega telesa začenjamo zavedati, kdo v resnici smo. Sama skozi razbijanje iluzije prepoznavam pristne in nepristne odnose ter s tem sprejemam spreminjanje kroga ljudi, ki so mi blizu. Prepoznavam partnerske vzorce, ki sem jih nezavedno privlačila ter zakaj sem se v preteklih partnerskih odnosih počutila, kot sem se. Kako se želim počutiti in kakšnega odnosa si želim. Prepoznavam vzorce načina življenja iz tradicije, ki me ovirajo in mi ne koristijo ter spoznavam, gradim nov način življenja, ki je zame koristen in prijazen. Prepoznavam, kdaj in kako sem pozabila na svojo žensko naravo, s tem, ko sem vztrajala v verziji sebe, ki mora delati vse, biti vse in ugoditi vsem, razen sebi. Prepoznavam, kako pogosto sem pozabila nase, pozabila ugoditi sebi in se omehčati v svoji ženski naravi. Skrivala sem to nežno plat, ranljivost in čutnost.

Zavedam se, da je ta pot pogosto neprijetna in boleča, pa vendar, kar želim predati ljudem je to, da nič ni tako zelo boleče, kot ne živeti sebe. Za vsemi bolečimi obdobji, ko zmeraj bolj čutimo svoje telo, za tem lahko pride iz telesa tudi princip užitka, ki je nato popolnoma nov in mnogo bolj intenziven. Ob vse bolj intenzivnih pozitivnih občutkih v odnosu s seboj, ljudmi, ki jih imam rada in doživetjih, v katerih spoznavam resnične občutke sreče, sproščenosti in miru, je bilo to intenzivno prisotno, ko sem videla sliko magnetne resonance po šestih mesecih s povsem drugim sporočilom. To je bila ena izmed večjih potrditev, da sem na pravi poti.

Vso pridobljeno znanje in vsa znanja, ki jih bom še pridobila, želim deliti. Kot sem jaz pomemben del celote, je to vsak izmed nas. In ker vsak izmed nas potrebuje žareti, da celota žari, je prav, da se podpiramo in delimo, kar znamo in čutimo ter tako ustvarjamo skupnost, ki bo žarela. Želim, da prenehamo vojno z lastnim telesom in najdemo tisti mir, ki ga iščemo zunaj. Ne potrebujemo miru z zunanjim svetom, ampak mir v odnosu do lastnega telesa. Ne potrebujemo v prvi vrsti ljubezni v svojih odnosih, hrepenimo po ljubezni, ki pride od znotraj, ko vemo, da nismo več v boju s samim seboj. In ko nastopi bolečina telesa, se vprašajmo – ne kaj je narobe z mojim telesom, ampak kje sem pozabil/a na svoje telo? Kje sem pozabil/a nase? Ko telo zboli, ko spremeni obliko, ko se transformira – telo nas ni kaznovalo, samo izrazilo je, kako mi v odnosu do njega delujemo. Naše telo ni naš nasprotnik – mi smo naše telo.

Z AEQ® metodo sem prišla do spoznanja, da ni potrebno najti. Lahko iščemo in nikoli ne nehamo iskati. Z iskanjem se razvijamo, z razvojem pa se spreminjajo naši interesi. To je lahko le opomnik vsem nam, da nam ni potrebno najti in se ustaviti. Spremembe v življenju so stalnica in ne glede na vrsto občutkov, ki so posledice teh sprememb, prinašajo rast. Osebno me je bilo sprememb zmeraj strah. S tem strahom sem se spopadala in prepoznavala vzorce, ki so v moji podzavesti neupravičeno aktivirali pretiran strah pred vsemi spremembami. Ta strah lahko hromi, nas ustavlja in nam preprečuje pravega stika s seboj, s telesom, občutki in čustvi. Ta strah stiska in povzroča psihične težave, neučinkovite odnose in bolezni, bolečine. Bolečina je lahko luč, ki nam osvetli pot, po kateri gremo iz občutkov nemoči poiskati to notranjo moč, ki je v vsakem izmed nas. Sama sem bolečino kot luč prepoznala s pomočjo AEQ® metode. S svojo izkušnjo in vsem znanjem, ki ga prejemam z izobraževanji in delom s strankami, želim deliti svetlobo te luči.

Način učenja AEQ® metode: v živo ali preko spleta