Pred nekaj meseci sem sodelovala na delavnici AEQ metode za dvig čustvene zrelosti. Zaradi svojih kroničnih težav sem bila pogosto v zmoti, da so le te pač del mene, da bodo izginile, ko si bom imela čas odpočiti in da nimajo kakšnega globjega pomena. Za program sem se odločila zato, ker mi kljub vsej iluziji notranji glas ni dal miru in mi je v ozadju že svetila »rdeča lučka«.

Na delavnicah sem imela nihanja. Od dobrih dni, ko sem imela občutek, da se v meni ni nič kaj veliko premaknilo, do dni, ko sem se dotaknila svojih bolečih kotičkov za katere niti nisem vedela, da obstajajo. Taki dnevi so naporni. Soočiti se moraš z bolečimi spoznanji o sebi, o osebah v tvoji bližini in predvsem z dejstvom, da boš moral konkretno nekaj narediti v praksi – ne samo v svoji glavi.

Sama lahko rečem, da sem po vsem tem času v teoriji že kar dobra. Prepoznavam svoje občutke, znam si jih razložiti. Žal se mi vse skupaj ustavi pri akciji. Nimam še moči, iščem izgovore, ali pa me ustavlja telo, da bi stvari in odnose uredila. Prva delavnica me je naučila biti pozorna na svoje dele telesa, na napetost in nelagodje v njih, jih povezati z čustvi, ki so takrat prisotna in jih umestiti v nek življenjski mozaik. Kljub zame kar velikemu napredku pa se zavedam, da je cilj še daleč. Ga pa sedaj vsaj bolj jasno vidim in določam. Da pridem do tam, bom verjetno morala še na kakšno delavnico in se seveda bolj vestno lotiti izvajanja vaj.

Žal ljudje delujemo tako, da smo pripravljeni v nekaj vložiti čas in energijo šele takrat, ko nam je res že zelo hudo. Vesela in hvaležna sem, da obstaja metoda AEQ, ki je logična, smiselna in strokovna in ki nas brez olepeševanja postavlja pred dejstvo »Boš uredil svoje življenje ali boš raje trpel svoje tegobe še naprej?«.

Zapisala Andreja Mlinar