Pozdravljen,

danes sem med likanjem perila in opazovanjem svojih otrok pri igri s plastelinom dobila občutek, da vam želim napisati sporočilo.

Rada bi vam povedala, da odkar obiskujem program za dvig čustvene zrelosti, spoznavam sebe in svoje življenje v popolnoma drugi luči. Že prej sem vedela, da življenje, ki ga živim, ni povsem moje. Vse preveč je pod vplivom drugih in predvsem za druge.

Skozi kronično bolezen sem počasi prihajala do spoznanja, da sem se predolgo tlačila dol, da se nisem nikoli izrazila v svojih željah in hotenjih. Nisem mogla in nisem znala. Vodil me je stalni občutek, da sem vsem nekaj dolžna, da moram za vse jaz poskrbeti, da se pač vsak človek trudi po svoje, pa čeprav mi s tem dela škodo… za vsakogar sem našla opravičilo in razlog, da je tak. Predvsem za svoje starše.

O njih sem kot otrok oblikovala čisto svoje mnenje in ju postavila na oltar ter jima slepo verjela in se jima nikoli upirala, tudi takrat ne, ko bi razvojna stopnja od mene to pričakovala. Počasi ju postavljam na mesto, ki si ga zaslužita, kar je zame izredno boleče in terja od mene veliko notranje angažiranosti in zbiranja poguma in moči.

Tudi danes jima še nisem sposobna brez tresočega glasu in močno napetega trebuha povedati, da imam drugačno mnenje od njiju in se z njima v marsičem ne strinjam. Kljub temu pa mi je program že do sedaj dal zavedanje, da občutki, ki jih čutim v telesu kažejo na močno željo po izražanju, po nasprotovanju, po samouresničevanju.

Veliko teh občutkov še ne razumem, ampak ko zaslišim vaš glas ob začetku vaj, sem pomirjena. Vem, da sem na pravi poti in da bo vse prišlo, ko bom na to pripravljena.

Hvaležna sem, da se z vašo pomočjo bolje čutim, si dajem vrednost, ki sem jo nekje izgubila ali je sploh nikdar nisem imela. Predvsem pa, da pridobivam moč, da vse skupaj urejam tudi v zavestnem delu svojega življenja.

Vem, da me čaka še dolga pot, pa vendar imam končno cilj, ki mu sledim in verjamem v njegovo uresničitev, saj se prej ne bom ustavila.

Hvala vam in uspešno delo še naprej!