Zavest je aktivna in pasivna funkcija. Luči zavesti ne moremo kar tako prižgati, lahko pa jo večino časa usmerjamo kamor jo hočemo. Na splošno smo odprti, da vidimo in čutimo, kaj se nahaja okoli nas.Ta del zavesti, ki je aktiven v zaznavanju in odzivu, imenujemo ego.

Ego nam omogoča spremembo naše okolice, da zadovolji naše potrebe in želje, ali pa nas na okolico prilagodi. Skozi ego umaknemo oviro s poti, in če to ni izvedljivo, potem spremenimo vedenje, da lahko obidemo oviro. To sproži in zahteva spremembe v tonusu mišic, ki pa je zavestna in akutna in se spremeni, ko oviro premagamo ali obidemo.

Če ovire ne moremo premagati ali obiti, se mora ego s tem sprijazniti, pa čeprav ga takšno stanje moti. In če takšen odnos traja dlje časa (otroštvo in nemoč otroka, da premaga ali obide starša), je potreba ega, da zanika realnost odnosa do ovire, vedno močnejša in vodi v kronično podzavestno dvignjen tonus – ta omogoči zanikanje samega sebe in vedno bolj nevzdržno stanje v notranjosti membrane.

To pa vedno bolj entropično vpliva na celoto organizma.

Če ovire ne moremo premagati ali obiti, se mora ego s tem sprijazniti

Vendar, kako se lahko ego obrne proti telesu, saj mu to daje energijo za življenje in izvaja njegove ukaze? Freud je izpostavil, da običajno ni potrebe za dvigovanje ščita proti vzburjenju, ki nastaja znotraj organizma. Ta vzburjenja se obravnava kot užitek ali bolečino, ali kot impulze, ki se navezujejo na čustva, občutke in doživljanja. Ne zaznavati teh vzburjenosti pomeni resno oviro na sposobnost organizma, da preživi in se izpolni.

In prav to v sodobnem svetu postaja vedno pomembnejša sposobnost, saj je življenje že dolgo in vedno bolj odtujeno od telesa in naravnih zakonov in pravil po katerih mora telo delovati. Zato se soočamo z vedno več ovirami v vedno krajšem časi in je potreba po prisotnosti ega vedno pogostejša, in tako ego prevzema glavno vlogo v sistemu telo-podzavest-zavest.