Pozdravljen,

Pošiljam mnenje o programu:

Na začetku programa me je pogosto odnašalo. Prav trudila sem se slediti oz se spraševala, česa se bojim, pred čim bežim. Postajala sem vsak dan bolj nemirna. Vsega mi je bilo že preveč, hrepenela sem po miru, a ta se mi je izmikal. Pojavila se mi je nenavadna krvavitev, ki me je prestrašila, šla sem na pregled in je bilo vse v redu.

Postalo mi je jasno, da gre za regeneracijo. Moj nemir je še kar naraščal, življenje mi je postajalo vsak dan bolj zahtevno, toliko pritiskov z vseh strani,… in spet se mi je pojavilo vprašanje, kakšen motiv ima pri tem moja podzavest, zakaj se mi to dogaja?

Sodelavka mi je rekla, da me je oče iskal, kar mi je bilo čudno, kaj bi rad. Čutila sem pritisk, kaj bi spet rad od mene. Nato mi je še brat rekel, da bi oče želel da mu nekaj podpišem za pokojnino. To je še dodatno razburkalo mojo notranjost, a hkrati so mi ti dogodki dali čas, da sem lahko opazovala svoje občutke ob tem in razmislila kako bom reagirala.

Vedela sem da ni nekaj običajnega, sicer bi oče prišel direktno k meni, ne kot mačka okrog vrele kaše, to me je strašilo. In spet mi je sodelavka rekla, da je bil oče v pisarni in da mi je pustil to nekaj za podpisat, o to je bilo že preveč zame, odločila sem se, da je dovolj.

Čakala sem da me oče kontaktira, da mu povem kar čutim. Prepoznala sem, kako celo življenje manipulira z mano, kako je celo življenje neodgovoren, da ga rešujem, in pod kakšne pritiske me spravlja, da moram delat-ugajat, kar ne želim, a da ga ne bi prizadela, vedno popustim, se mi smili, četudi sem jezna nanj,…

No prišel je dan, ko me je poklical-kar tresla sem se, voščil božične praznike, jaz njemu in čakam, če bo kaj povedal… in je začel, da so mu dali en list, da bi jaz to moga podpisat nekaj za njegovo pokojnino, da ne ve on kaj bi to radi, da se samo nekaj izmišljujejo,… same njegove klasične mučke, same nejasnosti, same laži, nekaj rabi pa ne bi povedal kaj in zakaj, nato sem mu povedala, da mu ne mislim nič podpisovat, pa če je še tako nepomembno, neformalno, da nisem njegova rešiteljica, kakor se je vedel-sejal, tako ima-žanje, ko si nekaj delijo mene ni zraven, ko me rabijo me vsi kličejo,… želela sem še nadaljevati, pa me ni želel več poslušati, je rekel da ok, pol pa nič, seveda užaljen, itak pobegne od neprijetne resnice, kot vedno,… in ja, prvič sem mu rekla odločen NE, dovolj je.

Pričakovala sem občutek krivde, slabo vest, a presenetljivo sem začutila zadovoljstvo, ponosna sem bila nase. Potem je naslednji dan sin zbolel, cele počitnice, najprej je imel dva dni vročino, potem je začel izkašljevati, iz nosa, iz oči mu je šla ven gosta zelena sluz, česa takega še nisem videla in tako dolgotrajnega,… vmes sem se tudi jaz počutila slabo, kot da se odznotraj razpadam, vse me je bolelo, kosti, mišice, takšna nemoč… grozno, šla sem v totalno depresijo, ni bilo več svetle točke v mojem življenju, prepoznala sem kako životarim, še na žurko, ki sem se je tako veselila nismo mogli iti, nato je še partnerja zajela mini viroza, ne konca ne kraja… danes ponoči pa mi nenavadno nelagodje, ki se je iz trupa oz trebušna votlina je bila epi center, razširilo po celem telesu in je trajalo cca 5h, ni dalo spati, kako boleče, neprijetno, pa mrazenje, pa vročina, nenavadni občutki,… nato sem proti jutru zaspala.

Upam, da je ta cunami sedaj za mano, res je bilo zahtevno, težko, boleče, da se bo sedaj moje življenje s spremenjenimi membranami (mojo, sinovo, partnerjevo) počasi umirjalo, urejalo.

Hvala za vsa pomembna spoznanja, ki bolijo, a vem, da je to vstopnica v svobodo.

Udeleženka 30 dnevnega programa