Toda otroci hočejo več. Igrajo se z mejami, to pa pomeni, da se igrajo z lastnimi sposobnostmi, da gredo do meja lastnih zmogljivosti, da bi uspešno prestali izzive in tako okrepili svojo samozavest, doumeli globino in čustvene temelje medčloveških odnosov ter preizkusili zanesljivost norm in vrednot, za kar so jim zgled starši in vzgojitelji. Iskanje meja, preizkušanje in prekoračenje meja kažejo na dvoje:

So znak za spoznavno in čustveno napredovanje otroka. Otrok si je pridobil izkušnje, ponotranjil jih je, pripravljen je, da razišče drugo, neznano področje. Ko otrok spodkopava meje, opozarja nase, hoče več in druge stvari, rad bi novo varnost, ker običajna ne zadošča več. Prekoračitve meja opozarjajo na nujnost, da razmislimo o razširjenih mejah, spremenjenih pravilih in večjem soodločanju otroka pri reševanju nesoglasij.

Prekoračitve mej odrasle opozarjajo, naj se z njimi soočijo. Starši, pa tudi vzgojitelji in učitelji so vzorniki, po katerih se otroci ravnajo. In ko otroci ne vedo več, kakšen je njihov položaj v očeh staršev, tedaj preizkusijo svoje meje.

Prekoračitve meja so normalne, toda hkrati tudi boleče, težavne, povzročajo napetosti in razburjenje, predvsem takrat ko otrokom ni toliko do tega, da dokažejo svoje znanje in sposobnosti, marveč da starše povlečejo v spopad odnosov. Tako imajo prekoračitve meja poleg razvojno pogojenega vidika tudi funkcionalni vidik. Drugače povedano: otroci nezavedno in prikrito prekoračijo meje, da bi predstavili sebe, svoj položaj v družini, v sistemu skupine ali pa da bi predstavili svoj psihosocialni položaj. Te prekoračitve meja izzivajo odrasle in jih precej pogosto preobremenjujejo.

Odlomek iz knjige: Med popustljivostjo in strogostjo Jan-Uwe Rogge