Maša Gril, Učiteljica AEQ metode® 1. stopnje – Zaščitna vloga membrane

Zaščitna vloga membrane je ena izmed njenih najpomembnejših funkcij, saj zagotavlja, da je središče organizma, ki ga membrana obdaja, zaščiteno pred vplivi iz okolja. Da pa lahko v organizem pride tisto, kar ta potrebuje za svoje preživetje, obstoj in delovanje, mora biti membrana prilagodljiva in njena zaščita ne sme biti neprepustna, a še vedno dovolj odporna proti močnim energijam iz zunanjega okolja.

Pri človeku osnovni zaščitni sloj membrane predstavlja koža. Če je koža ustrezno energetsko prehranjena, oziroma ustrezno napolnjena, je stanje občutljivosti membrane takšno, da omogoča učinkovito prehajanje snovi – dražljajev skozi njo in ustrezne odzive celotnega organizma na te dražljaje. Če je zunanja obremenitev organizma visoka, se tonus v membrani zviša, kar povzroči slabše zaznavanje dražljajev, saj je površina membrane omrtvičena. To pomeni, da naša zavest zaradi povišanega tonusa membrane dražljajev iz zunanjega okolja ne zazna ustrezno oziroma celostno in se na njih tudi ne more primerno odzvati. Predstavljamo si lahko, da imamo v službi pomemben sestanek, zaradi katerega smo pod močnim stresom. Pred odhodom v službo smo tako živčni, da ne opazimo, da naš otrok izraža potrebo po pozornosti, ker se slabo počuti/ima vročino/je slabo spal. Te znake popolnoma spregledamo, saj je njihovo zaznavanje s strani našega organizma zaradi povišanega tonusa membrane močno oslabljeno, kar povzroči, da se na potrebe otroka odzovemo neustrezno.

Ob koži ne smemo pozabiti tudi, da k površini telesa oziroma k sestavnim delom membrane štejemo še podkožno tkivo, fascijo in prečno progaste skeletne mišice, ki obdajajo telo. Vsi ti sloji so pomembni pri tem, kako zaznavamo dražljaje iz zunanjega sveta – manjša je njihova občutljivost, manjša je povezava zavesti z zunanjim svetom. Ob membrani pa so za zaznavanje našega notranjega in zunanjega sveta pomembni tudi možgani – v primeru prejema lokalne anestezije se ne zavedamo ne notranjega ne zunanjega okolja, čeprav anestezija ne vpliva na površino membrane. Vpliva pa na naše možgane.

Zaznavanje je funkcija zavesti, ki deluje tako, da energija dražljaja, ki je dovolj močna, vpliva na površino membrane, kjer se ustvari dovolj močan občutek, ki nato aktivira zaznavanje tega dražljaja na površini možganov, kjer se ustvari slika dogajanja, kot na nekakšnem zaslonu. Telo si lahko tako predstavljamo kot sprejemnik dražljajev, ki prihajajo iz notranjosti in zunanjosti telesa in se nato prenesejo do možganov in do naše zavesti (zaslona), kjer nastane slika.

Naša zavest pa ni vseobsegajoča, kar pomeni, da v določenem trenutku lahko usmerimo svojo pozornost zavesti le na omejeno področje, velik del pa ostane izven naše zavesti. Na drugi strani pa naša podzavest zaznava celotno naše okolje in v nas shranjuje različne občutke, na podlagi katerih potem usmerjamo našo zavest v določeno smer. Tako na primer začutimo določen vzgib, da svojo pozornost zavesti usmerimo v specifično smer, od koder dobimo informacije, na podlagi katerih se odločimo, kako ravnati. Sunki energije prihajajo tudi iz naše notranjosti in v primeru, da so dovolj močni, da jih začutimo, povzročijo, da se zavemo določenega dogodka, ki se zgodi znotraj nas. Tako lahko začutimo, ko je naš mehur dovolj poln in na podlagi zavedanja občutka polnosti mehurja našo pozornost usmerimo v ustrezno dejanje – da gremo na stranišče in mehur izpraznimo.

Kot že opisano zgoraj, lahko našo zavest naenkrat usmerjamo le na majhno področje. Tako torej ne moremo biti hkrati pozorni na naš notranji svet in sveto okoli nas. Polno se lahko v določenem trenutku posvetimo le enemu. Ker je v današnjem modernem svetu pozornost naše zavesti običajno usmerjena predvsem na našo zunanjo okolico, ki nas nenehno stimulira z različnimi dražljaji, se posledično manj posvečamo našemu notranjemu svet, kar vodi do nastanka različnih kroničnih težav, bolezni in stanj. Namen AEQ metode® pa je ravno povečati zavedanje naše notranjosti, zavestno usmerjanje zavestne pozornosti na ta del in izboljševanje čutenja našega telesa, izboljševanje prepoznavanja občutkov, ki pridejo iz notranjega sveta in ustrezno odzivanje nanje, ki vodijo do izboljšanja in postopne odprave različnih stanj, ki so nastala zaradi hiperstimulacije zunanjega sodobnega sveta.

Na naše vedenje pomembno vpliva tudi del zavesti, ki ga imenujemo ego in je aktiven v zaznavanju in odzivanju – omogoča nam spremembo naše okolice ali pa nas na okolico prilagodi. Če se nam na naši poti pojavi ovira, skozi ego to oviro umaknemo z naše poti ali oviro obidemo. V ta namen spremenimo tonus naše membrane, ki pa se po tem, ko je ovira odstranjena ali smo jo obšli, zopet spremeni in telo lahko sprostimo. Takrat pravimo, da je bila sprememba tonusa zavestna in akutna. Težava nastane, če ovire ne moremo odstraniti ali obiti. Takšno stanje nas (ego) moti in če traja dlje časa, sčasoma nastane potreba, da zanikamo realnost odnosa do te obstoječe ovire. To pa vodi v kroničen in podzavesten dvig tonusa membrane, ki se ga ne zavedamo več. Na tak način ohranjamo navidezno ravnovesje. Dejansko stanje nas moti, ovira, ogroža ali omejuje, vendar ga ne znamo ali tudi ne zmoremo učinkovito spremeniti, zato pride do vklopa prilagoditvene funkcije ega, da z dvigom tonusa popači realnost in tako zaščiti integriteto osebe.

Žal pa je iluzijo na dolgi rok težko ohranjati. Naša membrana je zaradi kronične zakrčenosti vse bolj toga, omrtvičena, s tem pa je tog tudi naš ego. Oseba svoje telo vse slabše čuti, to pa vpliva tudi na njeno gibanje, vedenje in razmišljanje. Stimulacijo oziroma potrebo po večjem občutenju zato išče v stvareh izven sebe, kar pogosto vodi do zlorabe športa, substanc ali tehnologije. Kratkoročno lahko na tak način oseba funkcionira, vendar kršenje fizikalnih zakonov slej ko prej pripelje do resnih kroničnih težav, stanj ali bolezni, ki počasi krhajo našo iluzorno predstavo o nas in o našem okolju. Telo nam namreč kaže realno stanje, ničesar ne olepšuje. Naš ego se lahko temu upira na različne načine, za kar porablja ogromne količine energije. Skozi različne neučinkovite prilagoditve smo si, da smo lahko preživeli, ustvarili predstavo o nas, ki pa vsa manj odraža realnost in nam tudi ne koristi več. Zaradi togosti potem ne najdemo izhoda iz nastale situacije, saj smo z nenehnim dvigovanje tonusa naše membrane, s tem pa s pretiranim (za)krčenjem prečno progastih skeletnih mišic izgubili zmožnost čutenja našega telesa in s tem možnost uporabe naše intuicije in telesa za iskanje ustreznih in učinkovitih rešitev.

Kako tog je lahko moj ego običajno najbolj opazim, ko se s partnerjem pogovarjava o različnih za naju pomembnih temah. Če sem soočena z idejo, ki mojemu ego in tej iluzorni predstavi o sebi ni po volji, lahko začutim močan odpor iz telesa. Zavest oziroma ego v trenutku začne iskati izgovore, zakaj ta ideja ni ustrezna. Ego noče niti pomisliti, da bi spremenila ustaljeno vedenje, poizkusila z drugačnim pristopom in s tem stopila iz – pogosto uporabljene besedne zveze – cone udobja. Lahko rečem tudi, da ne morem videti širše slike in na idejo pogledati z objektivnega stališča. Pri svojem razmišljanju sem omejena – toga.

Ker se sedaj bolj zavedam delovanja svojih privzgojenih obrambnih mehanizmov, že med pogovorom povem, da do neke ideje čutim odpor. Sicer mi to včasih ne uspe takoj, ampak vseeno slej ko prej povežem, zakaj se vedem na takšen način in kje je vzrok. Ko to prepoznam in tudi povem, sčasoma tudi odpor pojenja, v telesu pa čutim večjo sproščenost.

Odkar se nam je pred dobrim mesecem pridružil nov družinski član, je več situacij, v katerih se ne znajdem najbolje ali so preprosto preveč za stanje moje trenutne čustvene zrelosti. Opažam, kako močno in nezavedno je lahko delovanje ega v takih trenutkih, ki preprečuje, da bi lahko odreagirala situaciji primerno.

Seveda je bilo potrebno kar nekaj časa, da sem prišla do točke, ko si upam priznati, da je moje vedenje in razmišljanje togo zaradi pretirane zakrčenosti membrane in ustvarjene senzorno-motorne amnezije. Skozi učenje AEQ metode® se stanje postopoma izboljšuje, čeprav me še vedno preseneti dejstvo, koliko novih neprijetnih spoznanj o sebi znova in znova prihaja na plan. Se pa teh neprijetnosti vse bolj navadiš oziroma so ti manj neprijetne in hitreje si priznaš, da tvoja predstava o sebi pač ni takšna, ko si mislil oziroma si si želel. Si pa zato vedno bolj avtentičen in lažje prepoznaš, na kakšen način želiš delovati, se gibati in vesti. Takšne odločitve sicer niso najlažje, prinesejo pa v življenje veliko pozitivnih in zaželenih rezultatov.

Maša Gril, Učiteljica AEQ metode®I. stopnje

Preberite še: