Aleš, pozdravljeni,
rada bi vam napisala nekaj mojih vtisov s programa AEQ dihanje, v katerem sem bila udeležena v večernem terminu.
Tekom celotnega programa sem občutila različne spremembe na različnih ravneh – pojavili so se spomini iz zgodnjega otroštva (nekateri zelo živo) in tudi iz obdobja cca. 15 let nazaj. Zanimivo je, da se iz vmesnega časa spomini (še?) niso pojavili. Skozi vaje sem nadalje začudena opazovala odzive svojega telesa, ki jih nisem pričakovala. Moje telo je resnično spregovorilo. In večinoma mi ni bilo prav nič všeč to, kar je povedalo. Ozavestila sem, da s svojim telesom pogosto ravnam zelo mačehovsko – mora me ubogati takrat in tako, kot jaz z močjo svoje volje želim. Trenutno še ne vem, kako ravnati drugače. Čudim se tudi temu, koliko močnega strahu, jeze in žalosti nosim v sebi. Tvoje razlage mi pogosto odzvanjajo v ušesih in občasno kar slišim kakšen stavek, ki v meni sproži določeno reakcijo – v obliki spomina, kot opomnik v dani situaciji, da lahko ravnam drugače ali kot razlaga določenega čustva ali vedenja.
Rada bi poudarila, da sem izkusila različne metode, s pomočjo katerih sem želela spremeniti sebe – psihoterapija, čuječnost, vodene skupinske meditacije. Morda želja po spremembi ni bila tako močna kot je sedaj, morda pa gre za metodo, ki resnično deluje v smeri aktivne spremembe in ne le na ravni tega, da svoje vzorce zaznaš in jih poskušaš sprejeti. Verjetno pa gre za kombinacijo obojega 🙂 In še zlasti za to, da s pomočjo AEQ metode po mojem mnenju, res greš v jedro težave in jo skušaš razumeti z vidika njene funkcije. Dejstvo, da je AEQ metoda tako zelo telesna, fizična, konkretna, mislim, da me je to premaknilo. Kako bi si lahko ob tako jasnem telesnem odzivu oz. neodzivu še sploh zatiskala oči?
Seveda je pot dolga. Opažam, da pogosto še kar ne želim stati na obeh nogah oz. stopalih ter jih odmikam. A predolgo sem to počela. Opažam, da mi okolica kaže, da sem vse do sedanjega trenutka v svojem jedru ohranila in skrbno čuvala podobo sebe, ki je nemočna in močno odvisna od potrditev Velikih Drugih. Poleg tega pa pogosto ta podoba še čisti – bom kar sočna – njihovo lastno sranje – preko tega, da v odnosu z njimi ustvarja takšne pogoje, ki preprečujejo, da bi se z njim tudi soočili. To svojo lastnost prevzemanja skrbi za dobro počutje drugih pa sem si povrh vsega razlagala kot svojo prednost v smislu širokosrčnosti in dobrote (močan vzorec staršev).
Sedaj čutim globoko sočutje do tega majhnega otroka, ki si je na pleča naložil skrb za dobro počutje vseh v petčlanski družini (letalo mama, podmornica oče, dve precej starejši sestri, od katerih je ena izrazit upornik v družini, druga pa podmornica na 2000 m pod vodo). K temu dodam še močno vpletenost staršev v svoji primarni družini. In potem sledi logično vprašanje: Kako naj bi si sploh upala izraziti se? Kako naj bi na to sploh pomislila? Starša sta še šibila pod lastnimi čustvenimi bremeni, jaz pa sem jima ”obljubila, da z mano ne bosta imela težav”. To sem obljubila tudi sebi in to obljubo zvesto držim vse do danes. Težko jo izpuščam. Težko priznam, da imam sama težave. Da sem jaz za druge težava? Kot da mi manjka ena pomembna meja med seboj in drugimi, ker sem bila tako zelo zlita s staršema, da se nisem videla ven iz tega odnosa.
To so moja trenutna odkritja, do katerih sem prišla s pomočjo vaj AEQ dihanja, obogatenih z vašo razlago. Priznam, pogosto ni bilo prijetno slišati ”surove resnice”, ki je vsekakor niste nič olepšali – nič dodali in nič izpustili, temveč filigransko natančno ubesedili. Nisem vajena takšnega načina komuniciranja. Obenem pa naj poudarim, da je bila komunikacija vselej zelo spošljiva. Vodenje je bilo absolutno strokovno in ravno prav ”ljudsko” v primerih in občasno v besedišču, da smo lahko razlago povsem konkretno razumeli in se pogosto tudi nasmejali (sicer malo grenko;) Iskrene čestitke in globoka hvala!
Želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam,