Aleš živjo.

Nekaj sem ti sicer že napisala, a tokrat je to bolj povzetek prvega tedna sodelovanja pri programu.

Za 30-dnevni program vodenja vaj sem se odločila, ker se mi je zdelo, da bom na ta način bolj redno in z večjo prisotnostjo izvajala vaje. Ko sem namreč sama izvajala vaje, sem kar nekaj časa porabila za branje. Potem sem to poskušala izvesti. Pri branju sem si poskušala zapomnit čimveč stvari, da bi jih potem lahko ob vaji uporabila, kar mi je odvračalo pozornost od občutkov. Vajo sem si hotela čimprej v celoti zapomnit, da mi ne bi bilo potrebno več brat. S tem sem prehitevala korake in izgubljala voljo pri izvajanju vaj.

Z Aleševim (učiteljevim) vodenjem se osredotočam samo na njegovo razlago. Prepustim se vodenju in se ukvarjam samo s svojim telesom in občutki. Med vodenjem me opozarja na stiskanje nepotrebnih mišic, z vprašanji vzpodbuja raziskovanje in možne poti, ki bi privedle do lažje izvedbe vaje. Dvajset minut je ravno dovolj, da dobim iz vaje informacije, ki jih lahko čez dan predelam in mogoče celo uporabim vpri vsakdanjih opravilih. Aleševi (učiteljevi) odgovori na vprašanja po koncu vaje mi dodatno osvetlijo opažanja, ki jih občutim sama ali drugi udeleženci programa in nakažejo vzroke, ki so pripeljali do bolečin ali težje izvedbe vaje (dvig noge ali glave).

V prvem tednu vodenja vaj sem spoznala, da je vodenje z učiteljem veliko bolj učinkovito, kot če to počnem sama. Da imam veliko delov telesa, ki jih ne čutim ali ne znam povezat. Da ne smem postavit vprašanja pred vajo, ker se potem težko umirim za samo poslušanje navodil učitelja. Da zategujem desno stran vratu, ne glede na to, kaj v telesu stiskam ali premikam … medenico, peto, rame … in da vratu ne znam (ne morem) sprostit. Začutila sem tudi, da mi čelo pritiska na obrvi. Ter da si mi ni težko dvakrat na dan vzeti 20 minut za izvajanje vaj.

Lep pozdrav,