Pred nekaj leti sem v oddaji na robu znanosti prvič poslušala Aleša Ernesta, ki je razlagal mehanizme našega telesa, zavesti in podzavesti ter razloge za razvoj senzorično-motorične amnezije. Spomnim se, da me je to precej zanimalo, saj sem takrat že čutila, da se ne morem znebiti neke napetosti v telesu, čeprav sem se ukvarjala s športom in bila pozorna na razmerje med dejavnostmi in počitkom. Zaradi pomanjkanja časa in drugih razlogov sem ta položaj zanemarila z mislijo, da se bo nekako rešila sama od sebe in da je to, kar počnem, dovolj. Na žalost sem razvila tudi kronično utrujenost in bila nenadoma potisnjena v slepo ulico, iz katere sem morala najti izhod. Ker se vse v življenju zgodi z razlogom, sem se spomnila te oddaje in se prijavila na program učenja AEQ.
Moram priznati, da me vse to sploh ni zanimalo in da sem samo hotela nadaljevati svoje življenje. Ker pa v življenju ni dobre takojšnje rešitve, sem spoznala, da je ta metoda pravzaprav zelo dobro orodje, ki ga moram znati dolgoročno uporabljati, če želim v življenju doseči ravnovesje. Pri premagovanju začetnega upora sem zelo hvaležna učitelju Alešu Ernestu za njegovo potrpljenje in velikodušno razlago, kako vse to deluje. Začetne reakcije in vpogledi niso bili prijetni, so pa jasno pokazali, kje so neravnovesja in kako se jim približati.
Zato sem vesela, ker je nekdo pripravil tako metodo, ki omogoča natančno določati vzroke težav in je pripravljen učiti vse, ki so odprti in se tega želijo ali se morajo naučiti kot tudi tudi tehnologijo, ki vse skupaj olajša in danes bolj dostopna. Obnova zaupanja v naše telo, naše notranje odnose in način, kako se odzivamo na okolje in iz okolja, se je izkazala za izjemno zapleteno stvar, ki jo z razumevanjem lahko obvladamo le korak za korakom. Kot primer lahko navedem samo občutke pred in po vadbi, ko se občutek telesne teže in vlek gravitacije bistveno spremeni. Moj jutranji pregled tega občutka daje povsem drugačen odraz življenja skozi ves dan. Ni mi treba takoj zjutraj prevzeti vseh bremen in jih nositi čez dan in vsak dan. Sedaj lahko grem in vzamem natanko toliko, kolikor je potrebno, ali lahko prenesem v določenem trenutku. Življenje tako postane tudi radostno in ne le breme ali ovira.
Način pristopa in vaje so me presenetili v mnogih pogledih in z najbolj nepričakovanih strani. Ne gre le za gibanje, temveč za vzpostavljanje komunikacije s samim seboj, ki jo v tem norem času v katerem živimo, zlahka izgubimo in tako ne živimo pravilno. To so odtenki, ki nam se izmikajo in sčasoma postajajo vse večji problem in nam vedno bolj kažejo, kje se motimo. Čeprav obračamo glavo in tega ne želimo videti, saj bi nas to končno ustavilo. Nezmožnost gibanja in bolečina sta enaki nezmožnosti lahkega življenja in tega nikakor ni lahko začutiti.
V 30-dnevnem programu se je odprlo več zavedanja o sebi kot v mnogo letih prej skupaj. V pristopu ni drame ali skrivnosti, a učenje spoštovanja osnovnih zakonov odpira nova vrata. Včasih je odpor proti povezovanju res velik, ker ne vemo, kaj nas čaka na drugi strani in takrat resnično veliko pomeni prisotnost učitelja v tistem trenutku, od katerega zavestno prevzamemo odgovornost za svoje življenje in se bolje odpravimo na novo pot zavedat se in se učiti skozi vse življenje.
Sanja Bonaca, Pula.
