Moj način življenja je postal drugačen-boljši.

Aleš živjo.

 

Po 14 dneh, ko se je končal 30-dnevni program vaje še vedno izvajam. Brez tvojega vodenja in usmerjanja je težje, saj mora biti moja zavest bolj aktivna. Sedaj nisem samo v vlogi učenca, ki sledi in opazuje, temveč sem tudi v vlogi “učitelja”, ki vajo kreira in daje navodila, kaj je potrebno naredit. Povedano drugače, ko vajo delam sama, niti približno ni tako učinkovita, kot ko sem jo delala s tabo. Poskušam se spomnit vseh usmeritev in navodil, ki si nam jih govoril. Včasih si navodila govorim na glas, da se slišim, saj se mi zdi, da tako bolje ohranjam pozornost.

Zelo mi je ostal v spominu začetek in konec vaj, ko smo trikrat globoko vdihnili, razširili prsni koš, podaljšali trebuh ter pri izdihu sprostili hrbet in ga rahlo potisnili v tla.

Če sem ob začetku programa imela občutek, da vaje delam dobro in z občutkom, se je proti koncu programa izkazalo, da temu ni tako. Pri gibih sem poleg zahtevane mišice aktivirala še množico drugih mišic, za katere ni bilo nobene potrebe, da sodelujejo pri gibu. Spoznanje je bilo najprej šokantno, potem pa razveseljujoče, saj je to pomenilo, da telo bolj čutim in ga lahko spreminjam. Ter da je program dosegel svoj namen … več čutenja in povezanosti telesa z umom.

Prvi teden programa sem opazila, da mi čelo pritiska na obrvi, le-te pa na veke. Posledično se zdi, da so oči manjše. Sedaj opazim, da je teža obrvi na veke vsake toliko časa manjša in da je moj pogled bolj odprt, da oči lažje odprem do konca. Spet drugič, ko se pogledam v ogledalo, vidim, da je levo oko manjše od desnega. Prej temu ne bi posvečala nobene pozornosti oziroma bi rekla, “tako pač je”, sedaj pa vem, da so to kronično zakrčene mišice, ki spreminjajo mojo podobo. In da lahko to spremenim (brez plastične operacije ?).

Hvala za predano znanje in podporo v programu in za vse razlage, ki so mi širile spoznanja, kako pomembno je čutiti telo in biti povezan z njim.

Lep pozdrav, Petra

 

Preberite še: