Pravzaprav danes lahko razberem, da sem skozi celotni mesec ob aktivnemu izvajanju AEQ vaj ter dihalnih protokolov ob razlagi v programu imela redni simptom čiščenja telesa s prisotnim črvičenjem v trebuhu in čiščenjem skozi drisko. Še ves mesec po programu sem opazila, da se očitno moje telo s tem načinom prečiščuje in razstruplja.

V mesecu po programu sem najprej šla v pretiravanje..tako v izražanju kakor tudi z gibanjem. Nato sem doživela šok ob padcu z močnim udarcem, kar je hkrati bil zame streznitev. Streznitev, v smislu, da sem dojela, da ne bom nič več dosegla s tem, da se silim v čimveč ter čimboljše. Preprosto ne, ker z vsemi osvojenimi spoznanji, z občutki iz telesa, ki sem jih po dolgih letih spet začela čutiti. Ravno s tem, da sem skozi proces razvila globljo interocepcijo in s tem boljšo povezanost med zavestjo in telesom, je realno to, da potrebujem tudi čas, da te spremembe integriram s tem, da zavestno delujem in odreagiram drugače, ko presodim da je to potrebno. Torej je bila moja iluzija takoj po  programu, z viškom energije iz euforije usmerjena v pretiravanje. Iz izkušnje sem razvila razumevanje lekcije pomembnosti zmernosti.. Torej ne preveč in ne premalo..

V telesu čutim več življenja, ko ob dihanju zaznavam polnejši  vdih ter hkrati, ob tem širjenje prsnega koša in v bistvu širjenje celotnega telesa ob dihanju, kar razumem kot posledico procesa odpiranja fascij in sproščanja mišic skozi sproščanje telesa. Kot, da se na mestih kjer sem imela največ zatisnjenih mišic in fascij, zaradi potlačenih strahov, zdaj skozi soočenja počasi skozi sproščanje telesa odpirajo predeli telesa, ki jih že dolgo nisem čutila. Skozi redno izvajanje dihalnih protokolov si tako razlagam, da prav s tem lepo zračim (vračam življenje v) svoje telo, tudi v tiste predele, ki so še pred programom bili močno zakrčeni – brez občutenja.

Delujem tudi bolj umirjeno ob izvajanju dihalnih protokolov.

Vse to je očiten znak dviga čustvene zrelosti. Ravno s tem, da sem se upala soočiti s tem, kar je zame predstavljalo mojo notranjo bolečino (potlačenih občutkov in neizraženih čustev) sem si počasi dvignila zavedanje, da zmorem in ob soočanjih, kjer sem prepoznala kako se strahovi manjšajo ravno z znanjem pridobljenim skozi čas, ki sem ga razvila v razumevanje, jaz pridobivam na moči ravno toliko kolikor vzorci, dvomi in strahovi izgubljajo svojo moč.

Potem se je splet dogodkov odvil tako, da sem ravno ko sem prihajala k sebi od bolečin, ki sem si jih povzročila med padcem zbolela za kovidom. Kar je bil zame šok, po 10 letih brez prehladov, vročine in vnetij dihal. Sesulo me je dokler sem se zavedala, da imam tudi tokrat možnost se odzvati drugače, brez drame. Ob vsej nemoči sem skušala biti realna in mirna v sebi. Tako, da sem tudi neprijetno prebolevanje razumela kot lekcijo, da se moram upočasnit in s tem razumem pomembnost postopnega dviganja svojih sposobnosti v sodelovanju in z upoštevanjem svojih trenutnih sposobnosti in fizičnih zmožnosti. Grem naprej počasi in postopno.

Veliko več občutkov prihaja na površje skozi čutenje mojih nog in predela medenice. V nogah čutim več življenja, več pretočnosti in tudi več bolečin, ki jih zaznavam predvsem po dnevu z več gibanja.

To mi predstavlja velik plus. Je pa tudi res, da opazim in občutim da je zaenkrat zame, ravno zaradi povrnjene povezanosti z nogama in s tem več občutenja, gibanje kot hoja nekoliko težje. V smislu, da dokler imam višek energije mi gre opazno boljše, ko imam manj energije pa rabim še več pozornosti ob gibanju. Kadar  samo stojim pa občutim večjo stabilnost. Počasi

Začela sem preizkušati tudi izvajanje dihalnega protokola  štetja, v morju med plavanjem. Saj imam v morju brez gravitacije večjo svobodo  gibanja in je pravi užitek brcati z nogama ob štetju skozi jezo.. Bolj avtentično in brez amnezij nadziram obe nogi.

Moram omeniti tudi veliko spremembo, ki jo močno zaznavam v bolj sproščenem stanju. Brez stalne potrebe po ustvarjanju drame in ali po tem da skozi izbiram vlogo reševalca ali preganjalaca in vlogo žrtve v odnosih. Po programu sem upočasnila proces na svoj tempo in z dvigom čustvene zrelosti sem bolj zavestno prisotna v trenutku in bolj pazim – opazim kaj izbiram, kako mislim, čutim, kako se vedem in kako odreagiram, vse je bolj smiselno. Ponosna sem tudi na osvojeno prakso bolj jasnega izražanja tudi in predvsem v trenutkih čustvovanja, ko ne težim več brezglavo v nerazumljivo izražanje, s katerim sem vedno prešla v nejasno izražanje nemoči z jokom. Seveda boli odkrivanje in ozaveščanje notranjih vsebin, prepričanj in vzorcev. Je pa tudi zelo osvobajajoce olajšanje, ko s pridobljenim znanjem, skozi razumevanje in izkušnjo soočanja v sebi z ozaveščanjem kaj zmoreš dvigneš svojo moč, lastno vrednost in samospoštovanje.. In potem odkar vem, da zmorem nisem več nemočna.

Imam nedvomno še dela na sebi. Srečujem se z izzivi, kjer občutim in opazim pomembnost moje vloge prevzemanja odgovornosti od katere sem dolgo časa, brez zavedanja redno bežala. Zelo sem ponosna tudi na izboljšane odnose tako do sebe in s sabo kot tudi z drugimi. Boljša komunikacija, manj nerazumevanja (ker sedaj stojim za svojimi besedami in izbirami) in z razmejevanjem ohranjam svoj center iz katerega delujem z zavedanjem načina kako delujem in zakaj. Je zahtevno prevzemanje polne odgovornosti zase in za svoje počutje.. hkrati ravno s tem prevzemam odgovornost sokrivca za svoje stanje.. V tem zahtevnem procesu pa mi ravno spoznanje kateremu sledim z delovanjem, daje več občutka svobode in več avtentičnosti. Z zanimanjem odkrivam moje odnose do vsega, ter v sebi raziskujem in Počasi skušam predrugačit nesmiselne, nerealne in neučinkovite vzorce, ki so del moje stare prakse. Zadovoljna in ponosna sem  nase ?❤️

Lep pozdrav

Jana Špeh