Povezava med zavestnim in podzavestnim je v meni odprla novo, davno pozabljeno širino, tako na telesni kot tudi na čustveni ravni.

Zaradi težav v zgornjem delu hrbta, ki sem jih pripisovala predvsem sedečemu načinu dela, sem se udeležila programa  za odpravljanje težav v zgornjem delu hrbta, pod vodstvom Aleša Ernsta. Izkušnjo lahko opišem kot doživetje aha!, ki me je opomnila, da lahko s pripravljenostjo do sprememb, življenje  obrnem tudi v kako drugo smer.

V prvem tednu vadbe sem bila navdušena predvsem nad enostavnimi in počasnimi gibi, ki sem jih prvič v življenju izvajala na zavestni ravni. Občutila sem, kako lahko, na prvi pogled povsem nepomemben gib rame, pozitivno vpliva na mojo zakrčenost hrbta, v katerem sem po dolgih letih spet začutila blagodejno sproščenost. Opazovala sem, kako en gib, ki ga izvajam počasi, vpliva na dogajanje v ostalem delu hrbta in kako je med seboj vse povezano. Samo osredotočiti sem se morala na vaje, ki so resnično delovale. Vodene so bile tako natančno in mojstrsko, da sem točno vedela kaj moram narediti in na kaj vse moram biti ob tem pozorna. Vsak večer sem imela čas samo zase in to je bil zelo kvalitetno in koristno porabljen čas. Vajam sem prilagodila svoj urnik, na način, da sem se bolje organizirala in z njimi uskladila druge obveznosti. Nekatere obveznosti pa sem tudi črtala iz urnika, saj enostavno niso bile več tako pomembne, kot sem mislila, da so.

Sprva me je nekoliko motila Aleševa direktnost, kako je skoraj vse težave v hrbtu povezoval s čustveno nezrelostjo. Mislila sem si, da to bolj velja za ostale udeležence programa, ne zame, ki sem večino tega že predelala oz. prerastla, moje težave pa, da so izključno posledica sedečega dela. A iz dneva v dan sem se bolj zavedala dejstva, da se težave na fizični ravni odslikavajo v notranjosti človeka in obratno. Tekom programa je prihajalo na površje vedno več stvari iz moje bližnje in daljne preteklosti, ki sem jih pometla pod preprogo, ker je bilo tako bolj udobno ali, ker jim nisem bila kos. Ta povezava med zavestnim in podzavestnim je v meni odprla novo, davno pozabljeno širino, tako na telesni kot tudi na čustveni ravni.

Program me je ponovno spomnil na tiste dele mene, ki se dovolj spoštujejo, da sem zavoljo njih pripravljena žrtvovati egove uničujoče navade in vzorce in se vrniti na pot, s katere sem skrenila, misleč, da bom po bližnjici prišla na cilj.

Ko je bilo programa konec, sem bila žalostna. Vzela sem si teden dni premora in žalost se je prevesila v brezvoljnost. Dokler si nisem pogrnila blazine in se lotila vaj, ki sem jih v preteklem mesecu izvajala vsak večer. In spet sem začutila blagodejno sproščenost v telesu in se spomnila, da je učenje sestavni del življenja, da vaja dela mojstra, pri AEQ metodi pa tudi čudeže.

Tanja Jeromel

Preberite še: