Na prvi stopnji smo se spoznavali z dihanjem, tehničnimi pravilnostmi, kako naj bi vdihnili v telo, kako razširili pljuča, premaknili diafragmo, spraznili pljuča in spoznali dihalno prekinitev. Spoznali smo se z Bohrovim efektom in različnimi oblikami dihanja. Vsa ta spoznanje na prvi stopnji so bila zame nekaj povsem novega.

Ostati nekaj sekund s praznimi pljuči… Zakaj? Če meni to ne paše, mi je nelagodno, če me postane strah, me zgrabi panika… Kasneje sem opazovala spremembe v sebi, kako se s pravilnim, polnim vdihom počutim bolj živo, bolj polno, lahko obstajam. S svojim prejšnjim plitvim vdihom pa sem se želela narediti čim bolj nevidno neopazno in čakala na nekoga, da mi bo dal dovoljenje za obstoj.

Ob poslušanju razlage – priprava na delo, opravljanje dela in počitek po dobro opravljenem delu sem se spraševala, kje sem tu jaz, kje so tu moji bližnji, moji predniki? Vsi v delu. Razlika med nami je le v tem, da se eni malo bolj temeljito pripravimo na delo in ga potem težje izvedemo, drugi pa ravno obratno. Z opazovanjem zakonov v naši širši družini opazim, da je v vsakem od njih en član, ki ima močnejši vdih in drugi, ki ima močnejši izdih. Torej so se našli pari, ki bolje, učinkoviteje delujejo kot celota. Še vedno pa, kot posamezniki, niso učinkoviti in to se lepo vidi v pavzi med izdihom in ponovnim vdihom. Te pavze ni. Tam je le nemir pri vsakemu od nas. Ob tem mi je postalo bolj jasno, zakaj je moja mama, v zelo zrelih letih, opravila vse najvišje kategorizirane kolesarske vzpone po Sloveniji in na Hrvaškem med dopusti. In tudi drugače razumem sosedovega, kmečkega fanta, ki ne zdrži en teden na morju. In tudi zakaj se je namesto počitka na plaži raje lotil popravila odtokov in vijačenja škripajočih omar in podov v apartmaju. Potem pa, ko mu je dela zmanjkalo ni več videl nobenega smisla v počitku ob morju, zato so se tretji dan vrnili nazaj domov kjer, na njihovo srečo, dela nikoli ne zmanjka.

Potem pride 60 dnevni program dihanja in seminar druge stopnje dihanja… Kar na enkrat so bila spoznanja na prvi stopnji samo širok okvir, temelji. Na plano so začeli prihajati tisti majhni črvički, ki vsakega od nas ne pustijo v normalni, pravilni dihalni ritem.

Ko vdih ni samo sprejemanje zraka v pljuča in učenje širjenja pljuč, ampak se zavedaš, da lahko sprejmeš zrak v pljuča hitro ali počasi, agresivno ali mirno, sproščeno ali napeto in s celo paleto čustev vmes. Izdih ni več samo praznjenje pljuč in občutenje, kako zrak izstopa iz telesa, ampak dobi svojo dinamiko, hitrost, upočasnitev, globino, plitvino…

Z dihalnimi moduli v katerih izražamo svoja čustva začnemo bolje spoznavati sami sebe in se jasneje zavedati, kaj posamezno čustvo pomeni. V vsakdanjem življenju navadno bežimo pred čustvi in občutji, ni časa zanje. Tista, ki so za našo družino sprejemljiva in primerna, tista še uporabljamo, druga ne. Slednja lahko spoznavamo v dihalnih modulih, ko se moramo nekaj minut posvečati določenemu čustvu. Jaz sem med njimi razmišljala, kakšen je pomen posameznega čustva, kako izgleda izraz na obrazu ob njem, drža telesa, kakšne besede, gibi mu ustrezajo, kako se počutim v njegovi bližini… To je nekaj minutno spoznavanje z občutkom, ki ga morda nismo imeli nikoli v življenju možnost niti zaznati. To je ogromno. In pri sebi opažam, kako mi to raziskovanje omogoča, da lahko čustvo bolje prepoznam tudi pri drugih ljudeh, ne samo pri sebi. Zato mi postajajo bolj jasni tudi odnosi, družinske situacije…

Posledice, ki se kažejo po seminarju, pa so še veliko širše. Pri meni je zelo velika sprememba doma pri možu in otrocih. Ker jaz prenesem več močnih čustev, se jih posledično sedaj vsi ostali upajo bolj izražati in imam občutek, kot da bi z opravljeno mojo drugo stopnjo dihanja omogočila prestavitev vseh ostalih članov družine na nivo, ki sem ga jaz imela po prvi stopnji dihanja. Izražajo se na način, ki ga niso uporabljali do sedaj, veliko bolj jasno povedo svoje želje in potrebe, ne dvomijo v njih. Veliko več življenja so dobili vase. Zadnjič pa mi je dala za vse skupaj potrditev še moja najbolj zahtevna kritičarka, najstarejša hči, ko je izjavila – Mami, to je skoraj prelepo, da bi bilo res. Jaz kar malo s strahom čakam, kaj če bo čarobni napoj popustil… In sem ji odgovorila, da imamo na srečo recept zanj, tako da strah ni potreben.

Veronika Lovšin, učiteljica AEQ dihanja 2. stopnje