Na samem seminarju še niti nisem uspela dojeti kompleksne moči dihanja, kot se je pokazala po zaključku. Vpliv, ki ga je imel seminar name in tudi na moje bližnje pa je bil zelo močan.

Zanimivo mi je to, da niti ne znam najti, kaj je bilo na seminarju povedanega tako drastično novega, da je naredilo tako spremembo v meni. Aleševo dodajanje globine… Vsebine so mi bile zanimive in me mehko in odločno vodile globlje, vajam in protokolom sem lahko sledila in učinek po seminarju mi je pomagal odpreti in pogledati v nek nov del sebe. Del, ki je bil tako trdno zaklenjen, da sem mislila, da se ga ne da odpret.

Pred leti, ko sem začela z AEQ-jem sem pogrešala očetovsko vlogo svojega očeta v življenju. Zato me je Alešev pristop pritegnil. In če zdaj gledam za nazaj me je Aleš peljal naprej, tako, kot bi me moral oče, pa me ni, ker tega ni znal in se je še sam bal. Sem pa razmišljala, da bi si želela sedaj spoznati tudi kakšno zrelo mamo, ki bi mi znala pokazati še pravo žensko plat.

Po seminarju sem prišla domov z enodnevno zamudo, ker sem šla v soboto še na žensko pohajkovanje po Zagrebu. Sicer mi je bilo lepo, sem pa čutila močno utrujenost.

Doma je imel na moj prihod največjo reakcijo moj mož. Z otroci je bilo več ali manj vse ok, pri njem sem pa zaznavala prezir, ki ga je izražal in se ga sam niti ni zavedal. Mene je to razjezilo in sva rabila kar nekaj dni, da sva se sestavila.

Moj mož je moje merilo, kako drugačna pridem domov, kako učinkovit je seminar zame, kako prebujena je moja podzavest. Predvsem tisti del, ki je tako samoumeven, da ga pogosto zakonci niti ubesedit ne znano. Tako nam je poznan, domač, da nimamo niti imena zanj, samo je. In spreminjanje tega dela je za partnerja, zakonca zahteven.

On pravi, šla si takšna (moja), prišla pa drugačna (nemoja, tuja). In razlaga, kako nama je bilo ob mojem odhodu na seminar obema težko in sva se oba veselila ponovnega snidenja, ampak, ko sem prišla iz seminarja nisem več ista, kot sem bila pred petimi dnevi, ko sem odšla.

Spremenila sem se. En del tistih stvari, ki jih oba ne želiva imeti v zakonu je odpadel iz mene. Pri njem pa je še ostal in zdaj je čas, da tudi on naredi spremembo na sebi. Njemu bo lajžje, ker bo lahko samo sledil meni, ne bo mu potrebno utirati poti. Moje utiranje je težko, zahtevno, plujem proti toku in navadno ne naletim na veliko odobravajočih, spodbudnih besed na poti. Zato se moram najprej okrepiti. Okrepiti tako močno, da lahko kljub valovom, ki se iz vseh smeri zaletavajo vame in me preizkušajo, trdno stojim na tleh. Potem ljudje sprevidijo, da plujem v pravo smer in šele potem so me pripravljeni poslušat in mi sledit, prej ne. Prej sem samo človek s težavami, problemi, človek, ki se išče, ki upa, da mu bo tokrat po toliko neuspelih poskusih pa le uspelo…

Potem postanem zgled… In ta del sem malo zaznala v teh dneh. Malo, za pokušino, kako se razburkano morje lahko spremeni tudi v bonaco.

Kolikor moža moti in straši moja sprememba ob vrnitvi domov, mu daje čez čas moč za njegov napredek. To se dogaja zadnje dni. Težko mu je in boleče in tudi meni ni lahko. So pa pogovori, prepiri, koflikti veliko bolj konstruktivni, kot včasih. Opažam, kako oživi v njih in jaz sem ponosna nase, ko mi ga uspe peljat skozi težak cunami čustev in na koncu lahko skupaj sestaviva celotno sliko. Tako postanejo prepiri konstruktivni iz njih se oba učiva, spoznavava se, z vsakim nestrinjanjem bolj.

Ravno danes mi je po koncu enega izmed teh prepirov rekel, kako sem mu z leti čedalje bolj všeč, čedalje lepša se mu zdim. Pa sva ugotavljala, da mu vedno večji del sebe dajem na voljo in hkrati mu dovolim, da se lahko tudi on meni pokaže v vsej svoji resnici, tudi tisti, ki se jo je prej sramoval in jo je želel zakriti. In to je tista lepota, ki ni nujno, da je fizična, je pa celostna in se z odkritim odnosom z leti ne manjša, ampak povečuje.

V zadnjih dneh sem dobila tudi voljo za pospravljanje in se lotila kupa izpred 10-ih let. Bili so papirji iz prve službe, slike, revije… moje življenje nekoč, 10 in več let nazaj. Zgrozila sem se. Prebrala sem nekaj svojih mailov, ki so bili sprintani na papirju. Zdelo se mi je, kot bi jih pisala druga oseba, ne jaz. Oseba, ki je ne poznam in po drugi strani tako podobna mojim strankam… Zdaj vem zakaj jih imam in kaj mi kažejo… In vem, da jim res lahko pomagam.

Veronika Lovšin, Učitelj AEQ dihanja 2. stopnje