Na izobraževanje za učitelja AEQ metode sem se podala zaradi lastnega raziskovanja in pomoči sebi, zato po koncu izobraževanja za 1. stopnjo nisem razmišljala o nadaljevanju. Pa ne zato, ker me slišano na 1. stopnji ne bi navdušilo, temveč zato, ker sem se ustrašila zahtev, ki so bile pričakovane od mene kot od bodoče učiteljice 2. stopnje; da bom morala postaviti internetno stran, pisati članke, izvesti vodenje v živo, voditi delavnice itd. A bolj ko se je približeval datum začetka, bolj sem razmišljala o tem. V tistem času sem bila tudi na programu za dihanje, kjer sem lahko vsak večer poslušala o AEQ metodi in skozi dihanje vedno bolj dojemala, da je ta korak potreben, kljub mojemu strahu ali pa prav zaradi njega. Čutila sem, da me podzavest ščiti pred novim korakom, da pa telo na drugi strani hrepeni po znanju in novem raziskovanju. Dilema je trajala kar nekaj časa, nisem takoj prepoznala, kdo ima prav, kdo mi govori resnico. Nato sem se prijavila. Med vožnjo proti Brežicam sem skozi možgane zaznala misel »a si sigurna, da je to vredu«, se vmes izgubila in zamudila začetek izobraževanja. A ko sem stopila v prostor, poln ljudi, ki so z očmi zrli vame, sem vedela, da sem na pravem mestu. Nobenega dvoma ni bilo več, nobenega strahu, zadrege, slabe vesti.

Aleševa predavanja so bila zanimiva kot vedno, nikoli ne razočarajo. Odpirali smo svoje rane, poslušali razlago, iskali vzroke in možne rešitve, se na trenutke upirali, pa zopet poskušali stvari postaviti na pravo mesto. Delali nove vaje, ki so odpirale nove globine, segale tja, kamor še nismo zašli, se preizkušali v vodenju in krepili svojo samopodobo in samoizražanje. Bilo je intenzivno in na koncu čisto prekratko. Toliko smo si še želeli slišati.

Najbolj od vsega mi je bila všeč energija in povezanost med sošolkami in sošolci, ki se je pokazala po koncu izobraževanja. Ustvarili smo skupino na messengerju, kjer smo si mesec dni dopisovali, nato pa na Aleševo pobudo začeli z vodenjem vaj preko spleta, kar se je izkazalo za odlično izkušnjo. Ne glede na to, katero vajo kdo vodi, vedno je to ura vsestranskega učenja; pridobivamo kot učitelji in kot učenci. Vaje delamo sigurno bolj zavzeto in večkrat, kot če bi to delali sami. Izmenjujemo mnenja, se vzpodbujamo in ostajamo dnevno v stiku z AEQ metodo.

Sama sem na izobraževanju za 2. stopnjo dobila ogromno. In ni dvoma, da se ne učim več samo zase, ampak zato, da bom to znanje prenašala naprej.

Petra Košmrlj, učiteljica AEQ metode 2. stopnja