Pozdravljeni,
program AEQ dihanja mi je odprl marsikaj, občutek pa imam, da se mi ima še veliko odpreti.
Vaje izvajam z zadržkom, na dva ali tri dni, saj se mi še vedno odpirajo predvsem žalostne stvari. Tako se mi dogaja, da tisti večer po vajah še tečejo solze, naslednji dan potem pridem k sebi. Sedaj, ko smo z otroki ves čas skupaj, ne bi rada bila kar naprej žalostna in slabe volje z njimi.
To je zelo intimno in se trudim držati stran od ostalih.
Sem pa začela po koščkih deliti kakšne dogodke in vsaj hčerka in mož zdaj moja razpoloženja bolje razumeta.
Nasploh se mi zdi, da je največja razlika v komunikaciji in nastopu do drugih. Predvsem povem na glas svoja stališča in opozarjam na stvari, ki se mi ne zdijo pravilne ali smiselne. Dostikrat navežem tudi na kakšen pretekli dogodek s podobno dinamiko in čutim, kako se naboj zmanjšuje. Zanimivo je tudi to, da ostali družinski člani drugače reagirajo. Zdi se mi, da se vsi učimo.
Rada bi tudi omenila pogovor, na katerega ste se mi pomagali pripraviti – odvil se je nad pričakovanji. In tudi sogovornik je spremenil svoj ton proti meni. Postal je bolj spoštljiv in pripravljen poslušati mojo stran gledanja na situacijo. Upošteval je moje predloge in ni silil z idejami, ki sem jih že prej odklanjala.
Zdaj delam na tem, da bom skomunicirala stvari, ki so pomembne tako, da bodo slišane kot je treba.
Z velikim veseljem pa se spomnim kakšnih detajlov iz programa, vaših reakcij, načina podajanja razlage, strpnosti in vztrajanja pri tem, da smo sami tisti, ki bomo premaknili stvari. Da tudi preko ekrana uspete ujeti način, na katerega bo nekdo bolje razumel povedano. Moja pedagoška žilica mi ne da miru in povezujem videno in slišano tudi s svojim delom. Zdite se mi izjemen učitelj!
Zdaj z vami dela tudi mož in veliko se pogovarjava o vajah in spremljajočih spremembah in odkritjih. Zanimivo se mi zdi, kako zelo različno sprejemamo vsi trije vaje in postopke. Vsak na svoj način reagira, ampak kot družina pa skupj s fanti delujemo veliko bolj ubrano in usklajeno.
Lep pozdrav,